Ste vedeli? Kroparske žeblje so kovali že otroci (FOTO)
Kroparji, nekdanji izdelovalci znamenitih žebljev najrazličnejših velikosti, so močno navezani na svojo bogato preteklost. Ruda, les in voda ter železo in ogenj so bili stoletja temelj vzpona in napredka fužinarske kroparske komune. Kraj z več kot 700-letno tradicijo fužinarstva spada med najstarejše železarske kraje na Slovenskem.
1894. so fužinarji in kovači našli rešitev v ustanovitvi žebljarske zadruge.
V 18. in na začetku 19. stoletja je kroparsko fužinsko železarstvo doživljalo vrhunec. Število prebivalcev se je povzpelo na 1400. Poleg obeh fužin je obratovalo še sedem cajnaric – kovačnic za polizdelke – in devetnajst vigenjcev – kovačnic za žeblje. Fužinarji so za proizvodnjo najemali rudarje, oglarje, fužinske kovače in žebljarje, večino žebljev so prodali v Trst in Benetke. Drugo polovico 19. stoletja sta zaznamovala velika kriza in konec fužinarstva zaradi pomanjkanja domače železove rude, odmaknjenosti od glavnih prometnih poti ter konkurence industrijsko izdelanih žebljev in vijakov. Plavža sta obratovala do leta 1872 oziroma 1880, propadli fužinarji in kovači pa so 1894. našli rešitev v ustanovitvi žebljarske zadruge industrijskega tipa. Doživljali so torej vzpone in padce, a vedrino so ohranjali s prazniki in običaji. Nekateri so se ohranili do danes.
Dečki odkrili Mater božjo
Najpomembnejši je zagotovo kovaški šmaren, ki se je skozi različne oblike praznovanja ohranil celo v tem stoletju. To je tradicionalno praznovanje, ki ohranja bogato fužinarsko in s tem etnološko zgodovinsko izročilo. Njegovi začetki segajo v leto 1705, ko je sedem fantičev v gozdu nad Kropo našlo sliko kroparske Matere božje. Številni čudežni dogodki, povezani s podobico, so Kroparjem narekovali gradnjo nove cerkve. Datum njene posvetitve 2. julij 1729 je postal praznik vseh Kroparjev: v jutranjih urah so tako najprej opravili božjo službo, nato pa so se poveselili z izleti v naravo, druženjem in zabavo. Tudi letos so v praznovanje strnili kulturne, etnološke, športne, zabavne in družabne dogodke.
Kroparski kovači so izdelovali več kot sto vrst žebljev, od najmanjših čevljarskih do največjih za gradnjo jezov.
Na travniku ob vigenjcu Vice so prikazali taljenje železove rude, na prostoru ob cesti proti Slovenski peči pa je potekalo kuhanje oglja. Pripravili so dan odprtih vrat Mežnarije pri Kapelci z delavnicami in razstavami, v tem času je bil mogoč tudi ogled cerkve kroparske Matere božje. V sobotnem dopoldnevu je bil dan odprtih vrat tovarne Novi Plamen, prav tako dan odprtih vrat tovarne UKO Kropa. V vigenjcu Vice so prikazali kovanje žebljev. Od dopoldneva do poznega popoldneva smo si lahko ogledali predstavitev izdelkov domačih obrti, pred eno od hiš je bil prikaz umetniškega kovanja. Na ogled sta vabila Kovaški muzej in Galerija mozaikov. Da je bil občutek še bolj avtentičen, so predstavili staro fužinarsko hišo Fovšaritnico, kjer so si obiskovalci lahko ogledali, kako se je včasih živelo v Kropi.
Številni čudežni dogodki, povezani s podobico kroparske Matere božje, so narekovali gradnjo nove cerkve.
Stalni gost kovaškega šmarna je kovač Milan Šinkovec iz Komende, ki nam je povedal, da ga že od otroštva veseli ročno delo. Sprva je delal kot orodjar, leta 2001 pa se je začel ukvarjati s kovaštvom: »Že oče se je ukvarjal s tem, delal je okenske rešetke oziroma gavtre, kot pravimo. Pri delu sem mu zelo rad pomagal. Zelo sem bil vesel, da sem lahko stal pri ognju in mu držal železo. Že več kot dve desetletji se ukvarjam z umetnim kovaštvom, delam pa balkonske ograje in razna kovana vrata, zdaj grem bolj v umetniško smer. Ustvarjam razne figurice, kjer je v ospredju ročno kovanje, torej delam brez kakršnega koli električnega orodja. Tako kot pred sto leti in več, ko niso imeli drugega kot kladivo, sekače, nakovalo in ogenj. Pomaga mi sin Leon, ki je končal peti razred osnovne šole. Kovaštvo ga zelo veseli, saj že sam udarja s kladivom in oblikuje žeblje.«
Ni Evrope brez Krope!
Odpravili smo se v vigenjc Vice, kjer so vse do leta 1952 kovali znamenite kroparske žeblje vseh oblik in velikosti. Vigenjc je edini ohranjeni tovrstni objekt v širšem delu Evrope. Spoznali smo lahko nekdanje delo in življenje Kroparjev, pokazali so, kako so nekoč kovali žeblje in kako naporno je bilo delo, tudi žensk in otrok. Otroci so bili stari osem ali devet let, ko so začeli pomagati v vigenjcu, pri dvanajstih pa so že samostojno kovali žeblje. V taki kovačiji je bila zaposlena vsa družina: oče, mati in otroci, ki jih je bilo po navadi veliko, tudi do deset. Žebljarji so umirali mladi, saj so po večini dočakali starost največ 35 let.
Žebljarji so umirali mladi, saj so po večini dočakali starost največ 35 let.
Jedli so skromno, največkrat je mati kar v vigenjcu skuhala lonec polente. K sreči so se žeblji dobro prodajali vse do uvedbe strojne izdelave konec 19. stoletja. Kroparji so imeli srečo, da so jih znali narediti toliko različnih vrst. V Kropi še danes hranijo primerek, kovan posebej za povezavo lesenih pilotov pri gradnji Benetk, in tako še danes v šali pravijo: Ni Evrope brez Krope! Sicer pa so kroparski kovači izdelovali več kot sto vrst žebljev, od najmanjših čevljarskih do največjih za gradnjo jezov, dolgih do 70 centimetrov. Zadnji ročno kovani žeblji so v Kropi nastajali do leta 1950. Še danes je v kraju zaznati vonj po razbeljenem železu, prav na vsakem koraku pa lahko vidimo, da so tu doma pravi kroparski kovači.
Letošnji kovaški šmaren je ponudil še nekaj drugih dogodkov, pozabili niso niti na lačne in žejne. V obeh gostilnah so med drugim ponudili značilno kroparsko žonto, kot golaž pripravljena jetrca, in fržolovc, pretlačen fižol.
