Štefan iz gorenjske vasice v kitajsko velemesto

V Evropo je Kitajka Ping Zhang iz Guangzhouja prispela zaradi predstavitve svojega posla – izdelave pokrival za podjetja in športne klube. Najprej se je ustavila na športnem sejmu Ispo v Münchnu, enem največjih na stari celini. Dolgoletni slovenski reprezentant v hokeju na rolerjih in kapetan nekdanjega slovenskega prvaka HK Utik, ki je pozneje štirikrat postal tudi avstrijski podprvak, Štefan Nahtigal je v Nemčiji predstavljal švedskega proizvajalca športne opreme Salming. Pred časom ga je s svojim podjetjem iTAKSport predstavil tudi pod Alpami. Kitajka in Slovenec sta se srečala sredi glavne sejemske dvorane. Ping iz velemesta, kjer živi 15 milijonov prebivalcev, in Štefan iz Utika, vasice, ki ne premore več kot petsto duš. Nekaj začetnih vljudnostnih fraz je zakoličilo skupno prihodnost. Ne le poslovne.

Poročena na petek trinajstega

»Ping mi je dejala, da ima na urniku po nemškem sejmu sestanke v begunjskem Elanu in v leški Verigi. Takoj sem se ji ponudil za gostitelja pri nas. Ob tem nisem izpustil priložnosti in sem ji razkazal tudi del naše domovine. Odpotovala je v Italijo. Nekaj mi ni dalo miru, pa sem se čez dva tedna odločil in odpotoval v Rim. Tako ali tako sem moral v Padovo, kjer ima naše podjetje eno izmed trgovin. Po tistem se je vrnila na Kitajsko, a kmalu poslala sporočilo, da se spet vidiva,« nam zaupa Štefan.

Ping je sedla v letalo, priletela v Slovenijo in pri nas ostala šest tednov. Nahtigal, ki že nekaj let prakticira kitajsko veščino zhineng či gong – kitajski urad za šport jo je razglasil za najučinkovitejšo metodo izboljšanja zdravja –, se je odločil in ji odprl srce. »Potem pa sem moral jaz na Kitajsko. Dve leti prej sem bil pri svojem mojstru omenjene veščine v središču Huaxia Zhineng Qigong, znanem tudi pod imenom bolnišnica brez zdravil. Dežela mi zato ni bila povsem tuja. No, takrat sva se s Ping že odločala, da bova poleg sodelovanja v poslu, ki sva ga sklenila v Nemčiji, zaživela tudi drugo prihodnost – osebno. Na Kitajskem sem ostal šest tednov, se vrnil v Slovenijo in potem komaj čakal, da se vrnem v tretje največje kitajsko mesto, kjer sem pravzaprav že pustil svoje srce. Ostal sem spet šest tednov in se odločil, da moram opraviti tudi odločilni korak.«
Štefan ni zasnubil Ping, ampak jo je kar direktno vprašal, ali mu bo dahnila da.

»Poročila pa sva se 13. septembra lani, ko je bil na Kitajskem vrhunec praznika jeseni (bil je petek, op. ur.). Ves teden imajo vse zaprto. Ampak potem sem moral organizirati še ohcet, kot se spodobi. Slab mesec po poroki sem povabil svojo družino na Kitajsko, prišli so njeni sorodniki in prijatelji, tako da je bilo izjemno prisrčno. Čeprav smo imeli malo težav. Moji ne znajo kitajsko, njeni sorodniki tudi bolj slabo obvladajo slovenščino, tako da smo se trudili z angleščino.«


Ping in Štefan sta svatom pripravila posebna darila. Skupaj sta simbolično sestavila kitajski jasminov čaj in slovenski cvetlični med. Ko se je slovenski del družine nekaj dni po ohceti pripravljal na odhod, jim je Štefan razkril še eno pomembno novico. Povedal jim je, da bo zaigral za klub iz Shundeja, mesta pri Guangzhouju.

Bogate izkušnje

»Kako sem prišel do kluba? V lokalnem časopisu, ki ima, ne zamerite mi, ampak res ima večjo naklado kot vsi slovenski dnevniki skupaj, sem videl oglas proizvajalca hokejske opreme. Ping mi je uredila sestanek, odšel sem k njemu in ga mimogrede vprašal, ali kje v bližini igrajo hokej. Naslednji dam sem že stopil skozi vrata dvorane v Shundeju. Dogovoril sem se s trenerjem in upravo in naslednjič prišel z opremo.«


Klub igra v ligi GBIHL, ki je pod prvo kitajsko državno ligo. V prvi ligi tujcem ne pustijo igrati. »V naši ligi GBIHL pa nam dovolijo. Moštvo iz Hongkonga ima nekaj Američanov, jaz sem zdaj pri Shundeju, to je pa tudi vse.«

Seveda Nahtigal ni mogel brez svoje večne številke 10. »Nosil sem jo pri Utiku in pri City Park Strelah v slovenski prvi ligi, pa v italijanskih Polet Trst, Arezzo in Padova v ligi A1 ter nato še na Dunaju v prvi avstrijski ligi ter ko sem igral za Zagreb v hrvaški državni ligi. Nazadnje sem desetko nosil v slovenski ligi pri klubu Brezovica, ko smo bili dve sezoni zapored podprvaki, lani pa so nas vrgli iz slovenske lige.«

Ali so kitajski soigralci in trenerski štab preverili, s kom imajo opravka? »Preveč jim nisem razlagal, kje vse sem igral. Sem pa prepričan, da so poiskali podatke prek spleta, čeprav je to težje, ker googla na Kitajskem, tako kot facebooka, ni mogoče doseči. Do zdaj sem odigral šest tekem inline hokejske lige, kjer se igra po pravilih zveze FIRS in ne mednarodne hokejske zveze IIHF, kar pa ni težava, saj se po enakih pravilih igra v italijanski ligi A1, kjer sem igral ducat sezon. Raven te druge kitajske lige je nizka, igralci imajo podobno znanje kot mi v hokeju na rolerjih leta 1995. Vendar namen mojega igranja ni le v športu, temveč tudi v socializaciji. Opravil sem prvi tečaj kitajščine, ki je zanimiva, ampak je trik v tem, da se moraš ob izgovorjavi besede naučiti tudi simbol. Učim se mandariščine, ki je uradni jezik. Mandarinščina ima v modernem slovarju več kot 20.000 simbolov. Povprečen Kitajec jih pozna 8000, za branje časopisa pa je dobro poznati vsaj 2000 znakov. Včasih sem se učil italijanščine, znam angleško in razumem nemško. Kitajščina, ki je pred menoj, je izjemno naporen, a po svoje zanimiv izziv.«

Pol leta Alpe, pol leta Azija

Igranje hokeja pa je v njegovem življenju seveda v drugem planu, ne pozabi omeniti Štefan. »Saj sem že v letih, ko je šport bolj kot ne za zabavo in ohranjanje zdravja. S Ping si ustvarjava družino. Ona ima podjetje na Kitajskem, ki dela za različne blagovne znamke, njeni kupci prihajajo z vsega sveta, od Avstralije in Rusije do Evrope in ZDA. Dela tudi za priznane blagovne znamke, kot so Honda, Mercedes Benz, CAT, Adidas, Hugo Boss. In seveda so njene stranke tudi Slovenci. Kar mi je po svoje v ponos. Imam podjetje v Sloveniji, ki ima trdne temelje, hkrati sem povezan z bratom Rokom, ki ima servis motociklov in je zastopnik za Kimco, najraje pa ga imajo poštarji, ki jim ekspresno popravlja mopede. Z ženo tako razmišljava, da bova živela pol leta v Aziji, pol leta pa pod Alpami. To je trenutno tudi vse, kar imava v načrtu,« razloži 41-letni Štefan Nahtigal.

Za konec pove, da mu je na Kitajskem všeč predvsem zato, ker mesto Guangzhou leži na predelu, kjer je toplo. »Zimo imajo, ampak je zdaj približno 20 stopinj, poleti pa so temperature redko čez 35. Takšna klima mi najbolj ustreza. Izjemno všeč mi je kitajska hrana, čeprav so nekatere njihove jedi milo rečeno čudne in se jih ne bom nikoli navadil. Poleg tega je pomembna še poslovnost. Ogromno je priložnosti, čeprav delati biznis na Kitajskem ni tako lahko, kot bi si kdo mislil. Ko se sklepa dogovor, je nujno najti nekoga, kot je recimo moja žena Ping. Zakaj? Ker obvlada angleščino, hkrati pa je domačinka in pozna vsako podrobnost sklepanja pogodb po kitajskih pravilih in navadah.«