REZBARSTVO
Štefanovi lovski medaljoni namesto kravate
Lovec in rezbar Gorenčič je vodil delavnico rezbarjenja živalskih motivov v roževino.
Odpri galerijo
Zveza lovskih družin Ljubljana je prek razpisa Komisije za kulturo pri Lovski zvezi Slovenije v Lovskem domu LD Tomišelj organizirala rezbarsko delavnico za lovce, ustvarjalce lovskih motivov.
Gre za prastaro, če ne kar prvo umetnost, ki jo je človek z motivi živali in lova sploh izrazil. Spomnimo se denimo ledenodobnih slikarij v jami Altamira v Španiji, kjer je vrhunski praumetnik upodobil bizona, konja, merjasca ...
Čeprav se je družbena klima zlasti v drugi polovici 20. stoletja malce obrnila proti lovu in lovcem, saj lov običajno povezujemo s plemiško prestižno dejavnostjo, so lovski motivi živi tudi danes.
Na delavnici, ki jo je vodil rezbar in dolgoletni član LD Tomišelj, 43-letni Štefan Gorenčič, so sodelovali lesorezbarji in pa rezbarji jelenove roževine, ki je prav posebna in tudi prastara tehnika ter umetnost ustvarjanja lovskih motivov. Spomnimo se denimo lepo izrezljane pasje glave na ročaju noža ali pa miniaturne podobice jelena v obesku na prsih.
Gorenčič je prisotnim za uvod prikazal specialno orodje: »Danes je to pravzaprav dobra, trdna podlaga, recimo miza, kamor postavimo roževino, in pa motorček ter različne velikosti brusov, brusnikov.« In, seveda, rezbarjenje v roževino danes zahteva precej ročne spretnosti in zlasti mirno roko ter zares veliko potrpljenja. Gorenčič je univerzalni umetnik, samouk, ki je svojo prvo surovo kost za ustvarjanje našel v gozdu. Pozneje se je naučil še igranja na frajtonarico.
Tehniko rezbarjenja je skozi leta tako izpilil, da je na Obrtni zbornici Ljubljana za svoje izdelke pridobil certifikat domače umetnostne obrti.
Priznava, da je pot do dobrega izdelka dolga. »Sam sem jih izrezbaril najmanj 30, preden mi je uspelo izdelati tako kakovostnega, da sem ga lahko komu podaril.«
Včasih je motiv rezljal in praskal tri dni: »Danes za manjše stvaritve, denimo jelenčka ali gamsa v broški, porabim en dan.« Seveda je čas izdelave odvisen od velikosti. Pokazal nam je fotografijo rogovja damjaka, kamor je začel rezljati motiv spopadajočih se jelenov v ruku. »Manjši je izdelek, težje ga je narediti. Zato pri določenih detajlih ne moreš brez povečevalnega stekla.«
Na drugem, »lesoreznem« delu delavnice je sodeloval eden najbolj spretnih kiparjev z motorno žago v Sloveniji Bogdan Jerkič.
Prisotnim je povedal, da kipar z motorko postaneš po letih prakse. Eno je odžagati hlod, drugo pa je z motorko iz navadnega hloda izrezati sovo uharico v letu, ki jo je ustvaril na dvorišču lovskega doma.
Delavnica je imela ob kulturološkem pomenu ohranjanja tradicionalne umetnosti rezbarjenja lovskih motivov tudi dobrodelni namen. Na delavnici je sodelovalo osem zainteresiranih, ki bodo nekoč kiparili v roževini. Nastalo je kar nekaj privlačnih izdelkov, ki so jih ustvarjalci na koncu podarili v dobrodelni sklad Lovske zveze Slovenije, ki vsako leto pripravi dobrodelni lovski ples, kjer z dražbo različnih predmetov zbirajo denar za svoje kolege lovce ali njihove svojce, ki so se znašli v socialni stiski.
Gre za prastaro, če ne kar prvo umetnost, ki jo je človek z motivi živali in lova sploh izrazil. Spomnimo se denimo ledenodobnih slikarij v jami Altamira v Španiji, kjer je vrhunski praumetnik upodobil bizona, konja, merjasca ...
Čeprav se je družbena klima zlasti v drugi polovici 20. stoletja malce obrnila proti lovu in lovcem, saj lov običajno povezujemo s plemiško prestižno dejavnostjo, so lovski motivi živi tudi danes.
Dolga pot
Na delavnici, ki jo je vodil rezbar in dolgoletni član LD Tomišelj, 43-letni Štefan Gorenčič, so sodelovali lesorezbarji in pa rezbarji jelenove roževine, ki je prav posebna in tudi prastara tehnika ter umetnost ustvarjanja lovskih motivov. Spomnimo se denimo lepo izrezljane pasje glave na ročaju noža ali pa miniaturne podobice jelena v obesku na prsih.
Gorenčič je prisotnim za uvod prikazal specialno orodje: »Danes je to pravzaprav dobra, trdna podlaga, recimo miza, kamor postavimo roževino, in pa motorček ter različne velikosti brusov, brusnikov.« In, seveda, rezbarjenje v roževino danes zahteva precej ročne spretnosti in zlasti mirno roko ter zares veliko potrpljenja. Gorenčič je univerzalni umetnik, samouk, ki je svojo prvo surovo kost za ustvarjanje našel v gozdu. Pozneje se je naučil še igranja na frajtonarico.
Nastalo je nekaj privlačnih izdelkov, ki so jih ustvarjalci na koncu podarili v dobrodelni sklad Lovske zveze Slovenije.
Tehniko rezbarjenja je skozi leta tako izpilil, da je na Obrtni zbornici Ljubljana za svoje izdelke pridobil certifikat domače umetnostne obrti.
Priznava, da je pot do dobrega izdelka dolga. »Sam sem jih izrezbaril najmanj 30, preden mi je uspelo izdelati tako kakovostnega, da sem ga lahko komu podaril.«
Včasih je motiv rezljal in praskal tri dni: »Danes za manjše stvaritve, denimo jelenčka ali gamsa v broški, porabim en dan.« Seveda je čas izdelave odvisen od velikosti. Pokazal nam je fotografijo rogovja damjaka, kamor je začel rezljati motiv spopadajočih se jelenov v ruku. »Manjši je izdelek, težje ga je narediti. Zato pri določenih detajlih ne moreš brez povečevalnega stekla.«
Dobrodelna nota
Na drugem, »lesoreznem« delu delavnice je sodeloval eden najbolj spretnih kiparjev z motorno žago v Sloveniji Bogdan Jerkič.
Prisotnim je povedal, da kipar z motorko postaneš po letih prakse. Eno je odžagati hlod, drugo pa je z motorko iz navadnega hloda izrezati sovo uharico v letu, ki jo je ustvaril na dvorišču lovskega doma.
Danes za manjše stvaritve, denimo jelenčka ali gamsa v broški, porabim en dan.
Delavnica je imela ob kulturološkem pomenu ohranjanja tradicionalne umetnosti rezbarjenja lovskih motivov tudi dobrodelni namen. Na delavnici je sodelovalo osem zainteresiranih, ki bodo nekoč kiparili v roževini. Nastalo je kar nekaj privlačnih izdelkov, ki so jih ustvarjalci na koncu podarili v dobrodelni sklad Lovske zveze Slovenije, ki vsako leto pripravi dobrodelni lovski ples, kjer z dražbo različnih predmetov zbirajo denar za svoje kolege lovce ali njihove svojce, ki so se znašli v socialni stiski.