Stenske prte vezle že v šoli
V Menačenkovi domačiji v Domžalah je še do 20. novembra na ogled prav posebna razstava. Naslovili so jo po verzu z enega izmed stenskih prtov, ki jih je bilo včasih po hišah veliko: Zadnja v posteljo, prva pokoncu pa bo vedno kaj dobrega v loncu. Tokrat so domžalsko muzejsko hišo napolnili prav s temi prti, dodali pa še kuhinjske predpasnike in preostale vezenine. Poleg tega obiskovalci lahko pokukajo v Aničin kuhinjski kotiček.
»Vsaka vezenina ima svojo zgodbo,« je povedala avtorica razstave Katarina Rus Krušelj. »Tokrat so nas navdihnile vezene pripovedi iz lokalne kulturne zgodovine.« Menačenkova domačija letos praznuje 10-letnico delovanja v okviru Kulturnega doma Franca Bernika Domžale.
Umrla za špansko gripo
Ob tokratnem raziskovanju slovenske kulinarične dediščine v okviru projekta Dnevi evropske kulturne dediščine 2021 z naslovom Dober tek! so zbrali vezenine iz zapuščine domžalske muzejske hiše Menačenkova domačija, nekdanjega bivališča kmečko-obrtniške družine Ahčin, ki se je preživljala s krojaštvom.
»Iz bogate muzejske zbirke, ki je nastajala tudi pod vodstvom predhodnega upravitelja, domžalskega Društva narodnih noš, so predstavljeni stenski prti z različnimi izvezenimi napisi in umetelnimi okrasi s pridruženimi belimi predpasniki nekdanjih kuharic, ki jih je pripravila zbirateljica Veronika Pogačar,« je pojasnila Rus Krušljeva. »V njihovih kuhinjah ni manjkalo kuharskih knjig, jedilnih knjižic, zapiskov in fotografij s prvega gospodinjskega tečaja v Domžalah, daljnega leta 1912, katerega glavna naloga je bila vzgojiti spretne gospodinje, dobre matere in žene. Mednje se je zapisala tudi Anica Ahčin, gospodinja in šivilja slamnikov v nekdanji slamnikarski tovarni v Domžalah in tujini, ki jo je ob koncu prve svetovne vojne v prerani grob položila epidemija španske gripe.«
Razstava vezenih stenskih kuhinjskih prtičev, predpasnikov in kuharskih knjig iz zapuščine domžalskih gospodinj kot odraz slovenske bivalne kulture v prvi polovici 20. stoletja je sestavljena iz treh tematskih sklopov: »Največ razstavljenih predmetov izvira iz zbirke Menačenkove domačije, za razstavo so jih posodili tudi Veronika Pogačar, Veronika Kepic, Karolina Kljun in Andreja Pogačnik Jarc. O vezilnih tehnikah nas je poučila Majda Škrjanc, razstavo pa je postavil zunanji strokovni sodelavec Roman Kos.«
V kuhinjah in spalnicah
Kaj je lahko še bolj preprosto kot prtič, obešen v delovnem okolju kuhinje z namenom zaščite stene? Tako se sprašuje avtorica razstave in hkrati že odgovarja, zakaj so imeli v hiši vezene in okrašene prte na steni: »Uporabljali so jih tudi za zaščito sten pred odtisi stolov, pozneje so jih preselili še v spalnice. Večina prtov, ki so se ohranili do danes, je iz obdobja med obema vojnama, saj so takrat potekali tečaji vezenja v rednem šolanju. Največkrat so bili iz platna, pozneje industrijskega blaga, z obrobo, pogosto strojno zarobljeno z belimi ali barvnimi industrijskimi trakovi ter zankami za pritrditev na steno. Velikost je bila standardizirana, da ob zamenjavi prta ni bilo treba zabijati novih žebljev v steno.
Največ stenskih prtičev je bilo vezenih v kraljevsko modri barvi, ročno, s stebelnim vbodom, napisi zapolnjeni s polnim vbodom. Motivi so bili figuralni in dekorativni (največkrat cvetlični), dopolnjeni z napisi in pregovori npr. Kdor se dela boji, slabo živi; Kdor o meni slabo sodi, naj nikdar v moj dom hodi; Ne išči si druge širom sveta, jaz ti ostanem zvesta doma. Skozi leta so stenski prti postali prostori za vezeno izražanje umetnosti in modrosti srčnih žena, ki so ljubile svoje družine, jih bodrile in vzgajale.«
obletnico delovanja praznuje Menačenkova domačija.
»Kako dragocen je lahko več kot stoletni zapis receptov za takratne jedi, ki so jih kuhali v naših krajih?« se je vprašala Rus Krušljeva. »Neprecenljiv,« odgovarja na kratko. »Napisan s svinčnikom, v lepopisni kurzivi in slovnično korekten z nemškimi popačenkami razkriva lepoto kuhinjskih zvezkov še iz avstro-ogrskih časov, ko se je Anica Ahčin poleti 1912 udeležila 1. gospodinjskega tečaja v Domžalah v takratnem na novo zgrajenem društvenem domu, današnjem Kulturnem domu Franca Bernika. V zbirki Menačenkove domačije so se ohranili Aničini originalni jedilni listki, v katerih so morale tečajnice pripraviti izračun sestavin za skupino 25 ljudi, in kuhinjska knjiga z različnimi recepti.«
Župnik tudi zgodovinar
Domžalčani so lahko ponosni, da imajo kljub kratki zgodovini obsežen kronološki zapis domžalske zgodovine, ki jo je zvesto zapisoval župnik Franc Bernik.
Velikost prtov je bila standardizirana, da ob njihovi zamenjavi ni bilo treba zabijati novih žebljev v steno.
»V njegovi prvi knjigi Zgodovina fare Domžale iz leta 1923 (in v ponatisu iz leta 2020, ki je izšel v založbi KD Franca Bernika) lahko podrobno preberemo, da je bil pod okriljem Katoliškega izobraževalno podpornega društva organiziran osemtedenski celodnevni gospodinjski tečaj. Udeležilo se ga je 24 deklet, ki so ob zaključku pripravile razstavo več kot 300 kosov oblačil v lepo okrašeni dvorani in ob tem posebnem dogodku praktično prikazale znanje kuharskih veščin,« je sklenila Katarina Rus Krušelj.
