IVAN KLEMENČIČ

Štiri desetletja že hodi na semenj

Ivan Klemenčič se je izdelovanja lesenih grabelj in metel naučil od svojega očeta.
Fotografija: Grablje naredi brez lepila.
Odpri galerijo
Grablje naredi brez lepila.

»V delavnico grem po navadi dopoldne, začnem ob sedmih zjutraj, končam pa nekje do enajstih. Delo me namreč sprosti, pa tudi sicer ne morem mirovati,« pravi 84-letni Šentjernejčan Ivan Janez Klemenčič, za prijatelje Ivan.
Njegova metla zlepa ne bo razpadla.
Njegova metla zlepa ne bo razpadla.

Neizmerno uživa, ko obdeluje les in ko pod spretnimi rokami nastane tisto pravo kmečko orodje, kot so ga uporabljali nekoč; grablje, metle pa različni ročaji za vejnike, pile ali za kose in drugo ročno orodje. Ivan je s svojimi izdelki že štiri desetletja nepogrešljiv na znamenitem šentjernejskem sejmu, ki ima večstoletno tradicijo, ta zdaj vsako drugo in četrto soboto v mesecu poteka na sejmiščnem prostoru na Turopolju v Šentjerneju.
 

Brezo komaj najde


Ko Ivan razkazuje svojo delavnico, se v spominih vrne v svojo mladost. »Prej sem živel na Trški Gori, nedaleč od Ždinje vasi, kjer sem tudi odraščal, saj so bili tam doma moji starši, v Šentjerneju pa sem 55 let, saj je bila od tu žena Marija, ki je umrla pred 13 leti. Je pa kmečko orodje iz lesa izdeloval že moj oče. Še dobro se spomnim, kako sem se kot 13-letnik preizkušal v teh ročnih spretnostih, to me je zanimalo. Ampak oče je bil natančen in strog. Če sem kaj naredil narobe, sem moral popraviti, zato sem raje delal, ko ga ni bilo, da se ni jezil name,« se prešerno nasmeji zgovorni Dolenjec, ki je že 31 let v penziji.


In znova se vrne v preteklost, v čas, ko je še hodil v službo. Najprej je bil pri Pionirju, nadaljeval v Novogradu, Komunali in Trudbeniku Kosmaj, potem pa se je kot vrtnar zaposlil v novomeški vrtnariji in tam delal celi dve desetletji. V njej se je posvečal različnim delom, pozimi ali ob slabem vremenu, ko ni bilo toliko vrtnarskega dela, ga je šef spodbujal, da je tudi v službi prijel za orodje in nasajal lopate, motike, grablje, pa zaboje za krompir je izdeloval. Ivan se je v pripovedi vrnil v čas, ko je postal Šentjernejčan. »Ko sem se poročil v Šentjernej, nisem imel tu nobenega orodja, zato sem ga počasi kupoval, da sem opremil delavnico,« doda. So pa na domačiji tudi kmetovali, imeli so več glav živine, tako da je bilo ob službi in družini včasih res naporno.


Ivan rad hodi, tudi po več kilometrov skupaj, in pred časom smo ga srečali, ko se je oprtan s koli vračal iz bližnje Ledeče vasi. »Marsikdo reče, da ga bolijo noge ali pa hrbet. Mene nič ne boli, zato pa hodim in delam,« pravi, a hkrati potarna, da materiala v naravi ni več toliko, kot ga je bilo nekdaj. »Sploh brez in zdi se mi, da brezovih metel kmalu ne bom mogel več delati. Breza se suši, k sreči pa imam takšne prijatelje, da me oskrbijo z materialom. Brezove metle imajo ljudje radi, sploh te, ki so izdelane po starem sistemu in zlepa ne razpadejo. Tudi z lesko je težko, in če ni gladkih kolov, je potrebne več obdelave,« razlaga Ivan, ko razkazuje material, ki že dobiva končno obliko.
 

Redno na sejmu


Se pa Ivan vsako drugo soboto veseli sejma, ki je le lučaj stran od njegovega doma. V svoj voziček naloži robo, od metel, grabelj in ročajev do rezervnih zob za grablje, in se odpravi. Pa ni njegov cilj zaslužek, enostavno je rad med ljudmi, tudi z drugimi prodajalci je stkal prave prijateljske vezi. Kar pa se prodaje tiče, so bili nekdaj boljši časi. Včasih je v pol ure prodal vse, kar je pripeljal, zdaj se zgodi, da vse dopoldne ne proda nič. A nič zato. Ivan še vedno najraje dela za prijatelje.
 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije