Štiri mesece se že ni okopal. Do stranišča se ne more odpraviti, saj ga noge ne nesejo več
Na robu Kočevja ob visoki lipi z mogočno krošnjo stoji trinadstropna in močno načeta stavba s trhlo kritino. Za potrebe gozdnih delavcev naj bi bila zgrajena pred več kot 500 leti in kot prva vpisana v takratni kataster. Podstrešno stanovanje z dvema sobama, straniščem, hodnikom, kuhinjo in prostorom, ki naj bi bil kopalnica – to je dom 59-letnega Andreja Štrumblja. Stanovanje v drugem delu hodnika je v lasti ženske iz Ljubljane, ki naj bi ga odkupila od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. V spodnjih prostorih so tri stanovanja lastniška, eno pa najemniško (od sklada).
»Mi smo ga po Jazbinškovem zakonu leta 1992 odkupili, a kaže, da ni bilo vpisano v zemljiško knjigo in se zdaj vodi kot družbena lastnina,« je pojasnil ubogi Andrej, ki že štiri mesece med vsemogočo šaro ob radiatorju in oknih, zakrpanih s plastično folijo, skoraj nepokreten leži v postelji.
Njegovo stanovanje si v resnici ne zasluži tega imena. Po eksploziji v kemični tovarni Melamin maja 2022 je v steni zazijala velika luknja, iz tal zaudarja po gnilem in po Andrejevih iztrebkih. Malo potrebo namreč opravlja v plastenke, veliko pa v večje vedro. Ko opravi, pokliče nekoga, da to odnese.
Želim si, da bi me peljali v zdravilišče, kjer bi se postavil na noge, da bi bil spet mobilen.
Do stranišča, ki je z eno besedo sesuto in tako kot tudi vsi drugi prostori že dolgo, dolgo zanemarjeno, se ne more odpraviti, saj ga noge ne nesejo več. »Za mano je trideset let delovne dobe. Imam tretjo kategorijo invalidnosti in prejemam socialno pomoč v znesku nekaj več kot 400 evrov. Prej sem hodil normalno. Težko prenašam putiko, bolečine v gležnjih in kolenih ter visok krvni tlak, v bolnišnici so mi ga namerili skoraj 250. Vse to me je položilo v posteljo,« razlaga onemogli Andrej. In med čakanjem na nedeljsko kosilo pokaže zvite prste na nogi.
Zlata soseda
»Sploh nismo vedeli, da je ohromel. Prej ga je bilo povsod videti. Domov je hodil le prespat,« pove prijatelj iz Šalke vasi, ki mu je prinesel kosilo. Kar ne more verjeti, kakšna usoda je doletela Andreja.
»Želim si, da bi me peljali v zdravilišče, kjer bi se postavil na noge, da bi bil spet mobilen,« si je zaželel Andrej. Soseda Slavi, ki je, kot pravi, hodila od Poncija do Pilata in oznanjala Andrejeve težave, se nadeja, da mu bo res uslišano.
Danes naj bi njegov primer obravnavale pristojne službe in tudi občina.
Kočevski center za socialno delo (CSD) mu med tednom zagotovlja hrano in storitev Pomoč na domu, iz zdravstvenega doma ga obiskujejo patronažne sestre in spremljajo njegovo zdravstveno stanje, a nihče, tako meni Andrej, ne stori koraka, ki bi mu res pomagal. »V kliničnem centru sem jim rekel, da se ne morem postaviti na noge in da me po stopnicah do stanovanja nesejo gasilci. Napotili so me k osebnemu zdravniku, ki mi je dejal, naj se obrnem na CSD. Vtis imam, da se me vsi izogibajo,« pravi.
»Naj čim prej zaživi in se postavi na noge. Ta čas pa bomo napeli moči, da bi se ti prostori osnažili in uredili človeku dostojno življenje. Ali vi veste, da se Andrej že štiri mesece ni skopal,« je sosedi Slavi nekoliko odleglo, ko je izvedela, da naj bi v ponedeljek, se pravi danes, njegov primer obravnavale pristojne službe in tudi občina.
»Seveda je ta primer, za katerega doslej nisem vedel, boleč in zahteva takojšnje ukrepanje ob strokovnem mnenju vseh pristojnih služb. Lokalna skupnost bo pomagala, kolikor je v njeni pristojnosti. Poskusili bomo poiskati namestitev v domu starejših občanov, čeprav je po informacijah polno zaseden, ali pa v začasno našem zavetišču za brezdomce, dokler se ne uredi zdajšnje stanovanje,« je kot rešitev predlagal kočevski podžupan Andrej Mladenovič.
