Štiridnevni festival tako navdušil, da so začeli novo tradicijo (FOTO)
Mogočna vaška lipa, ki šelesti ob poldrugo stoletje starem izsušenem vodnjaku nedaleč od dotrajanega kulturnega doma, ki se ga držita bližnji gasilski dom kot prizidek ter na drugi strani ceste dvostolpna župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika, tvorijo celoto, imenovano dragatuški plac. Prostor na najvišji točki naselja je bogat z vodo in je bil od nekdaj središče družbenega, kulturnega, verskega, športnega in vsakdanjega dogajanja ter tudi letošnjega prvega štiridnevnega festivala Na dragatuškem placu.
Sovražnik izbrisal zgodovino
Pobudnik in tisti, ki nosi največji delež organizacije, je bil PGD Dragatuš, lanski zmagovalci vseslovenske televizijske akcije Gasilec. »Od leta 2007 je naš plac tri tedne po Ivanju, prazniku žegnanja in župnije, prizorišče odmevnih veselic, ki jim, če sem skromen, ni ravnih. Tudi lanska dvodnevna veselica je bila odmevna, ideja o festivalu je zaradi tega brž prišla kar sama od sebe. Januarja smo začeli prve sestanke, ko sem povabil predstavnike vseh društev, ki delujejo v KS. Nihče ni dvomil, da nam bo pol leta po tem uspelo,« je ob uradnem odprtju festivala sotrpine v projektu pohvalil Aleksander Kuzma, predsednik PGD Dragatuš.
Nedvomno je bil na ta festival ponosen tudi predsednik sveta KS Dragatuš Alojz Puhek. »Kdo ne pozna naših pevcev, plesalcev, igralcev, glasbenikov, gasilcev! Navdušujejo tudi aktivnosti društev lovcev, čebelarjev, kmečkih žena, upokojencev, Rdečega križa in športnikov,« je pribil.
Od leta 2007 je naš plac tri tedne po Ivanju, prazniku žegnanja in župnije, prizorišče odmevnih veselic, ki jim, če sem skromen, ni ravnih.
Vse te bogate dejavnosti imajo korenine v dobrem in odprtem delovanju OŠ Dragatuš, ki je gonilna sila in hram učenosti za vse generacije. Nekateri se še zagotovo spominjajo vojnega leta 1944, ko je sovrag nad Dragatušem odvrgel bombe, ki niso porušile in požgale samo hiš, lepe šole, mogočne cerkve, z njimi so izginili premoženje, spomini, sledi, ki bi pripovedovale bogato zgodovino Dragatuščanov. In se ozrl nazaj: »Saj vidite, tale naš kulturni dom, ki poka po šivih. Od zunaj se že sesuva, notranjost je nevarna za prireditve. Upam, da bo kmalu prišel čas za celovito obnovo. In ne pozabimo, Občina Črnomelj vlaga, saj poteka dograditev šolske stavbe.«
Skupnost nadarjenih
Da ni preveč prijetno čopiča držati v roki, ko se s stropa lušči omet, so o načeti notranjosti kulturnega doma povedali tudi trije lokalni slikarji Nada Moravec, Matej Metež in Anja Pešelj, ki so v pogovoru z Gregorjem Šmalcljem, vodnikom v naravnem parku Lahinja, predstavili svoja dela in povedali, kaj jih navdihuje pri umetniškem ustvarjanju. Tako majhna krajevna skupnost z 19 vasi šteje nekaj več kot tisoč ljudi, a s toliko različnimi društvi, skupinami in nadarjenimi posamezniki se zagotovo ne more pohvaliti prav nobena slovenska skupnost.
»Strinjam se, rad pa bi dodal, da vsakdo med nami zgled vleče od naših znanih predhodnikov, pesnice in glasbene pedagoginje Cite Matkovič in prav tako od pesnika in skladatelja Evgena Cestnika,« pravi Marko Simčič, član organizacijskega odbora in član Tamburaškega orkestra Doberč.
1944. je sovrag nad Dragatušem odvrgel bombe.
Za slavo Dragatuša in Bele krajine je zaslužna tudi folklorna skupina, ki se ponaša z raziskovalnim delom in koreografijami, ledino prepoznavnosti naselja, v katerem je na Vinici rojeni pesnik Oton Župančič preživel otroška leta, od letos, kot samostojno društvo, orje tudi 17-članska zasedba Citroprekelj Bela krajina. Citre pa tudi oprekelj so bili namreč pred stoletjem precej pogosto glasbilo v tistih krajih. »Imamo fotografijo iz 30. let prejšnjega stoletja, nastalo prav tukaj na dragatuškem placu pred tedanjo šolo. Na njej so takratni dragatuški tamburaši z vodjem Evgenom Cestnikom. In glej ga, zlomka, na fotografiji sta članici s citrami, ki so bile z oprekljem,« je skupino, ki jo vodi Damjana Praprotnik, predstavil moderator dogodkov Tadej Fink.
Mednarodni uspehi
Enako velja za male harmonike, ki se že na videz razlikujejo od znanih frajtonaric. V sodelovanju s profesionalnim harmonikarjem Klemnom Bojanovičem so odkrili, da gre za bandoniko, še en biser iz zakladnice belokranjske glasbene dediščine. Kako melodična je predhodnica diatonične harmonike, so obiskovalci lahko doživeli v izvedbi godcev Folklorne skupine Dragatuš. Migačo, nato pa še Tančko so zaigrali vodja godcev Jan Gašperič na berdi, Ana Kolbezen na violini, Jure Matkovič na drumljici in Jan Matotek ter Jože Skubic na bandoniki. Ko se je sonce skrilo za bližnjo goro, plac pa zaživel na polno, je na oder stopila tretja generacija FS Dragatuš, z njimi pa so zdajšnji člani skupine pripravili odrsko predstavitev Na Ivanje večero.
Do konca večera so, malo pred polnočjo, peli, recitirali, špilali in rajali, tako kot so na ivanje nekoč na dragatuškem placu, še Tamburaška skupina Vodomec in Dragatuški muzikanti in Tamburaški orkester Dober, ki je ime dobil po izviru Dobreč v najtišji dragi sveta, kakor jo je poimenoval Oton Župančič. Orkester je šestnajst let vodil Anton Grahek, leta 2013 pa je vodenje prevzel Gregor Zagorc, diplomirani komponist in dirigent. Zasedbo odlikujejo odlična dinamika, melodičnost in usklajenost, veliko vlogo pa ima tudi samosvoj zvok, zaradi katerega je občinstvo vedno znova očarano.
Prispevajo ne le k ohranjanju in prepoznavnosti slovenske kulturne identitete, temveč se tudi uspešno predstavljajo na mednarodnih tekmovanjih. Orkester, ki vedno znova dviguje meje kakovosti, je bil večkrat zapovrstjo razglašen za najboljši tamburaški orkester v Sloveniji, leta 2021 pa tudi za najboljši tamburaški orkester na svetu. Leta 2019 so navdušili s prvo tamburaško opero na svetu z naslovom v Objemu Lahinje. »Malo več kot dva tisoč duš se je v štirih dneh zgrnilo na naš plac, ki bo tretji vikend julija prihodnje leto ponovno oživel,« je črto pod festivalsko dogajanje potegnil Aleksander Kuzma.
