Štirje spijo v eni sobi, vode še vedno nimajo
»Stene so ometane, tlaki položeni, urejeno je talno gretje, napeljana je elektrika, cevi za vodo. Vse smo naredili, kar smo lahko, pa zelo smo hvaležni vsem,« nam pove Roman Bobnar, ki z ženo Jano in hčerkama ter mamo živi v osrčju Dolenjske, v vasi Gorenji Vrh v občini Trebnje. Lani smo na Slovenskih novicah slavili 30-letnico, ob tej priložnosti smo tudi na ta konec Slovenije, prav Bobnarjevim, prek Krambergerjevega sklada darovali 10.000 evrov.
Plačilo komunalnega prispevka, slabih 10.000 evrov, je strošek, ki si ga enostavno ne morejo privoščiti.
Otroški sobi imata vrata
»Živimo v hiši, stari več kot 100 let. Po drugi svetovni vojni je dal moj pokojni oče dozidati še en del, nekaj pa smo zidali pred desetimi leti. Prostora je premalo. Vsi štirje, midva z ženo in hčerki Katja in Tia, smo skupaj v eni sobi. Za Katjo sem nekako s prezidom v hodniku naredil sobico, kjer pa je prostor le za posteljo. Toda dekleti potrebujeta svojo sobo. Midva z ženo lahko spiva kjer koli, onidve pač ne! Tudi miši smo imeli v hiši, pa smo se jih na srečo rešili. V hiši sta še moja mama in polbrat Silvo. Vodovoda nimamo, pomagamo si s štirno, s pomočjo hidropaka nam voda teče po ceveh. Ko je prišla Jana k hiši, smo uredili kopalnico,« je Roman opisal bivanjske razmere.
»Prejeli smo pobudo družine Bobnar. Svetoval sem, da se povežejo s katero dobrodelno organizacijo, do vode pa jim bo pomagala tudi občina Trebnje,« je za Slovenske novice dejal trebanjski župan Alojzij Kastelic.
S sredstvi Krambergerjevega sklada pa se je krepko premaknilo. Jana in Roman nas popeljeta po hiši, ki dobiva končne obrise. »Nekaj kredita še imam, vsak mesec kupimo tisto, kar lahko. Otroški sobi že imata vrata, preostalih sedem moramo še kupiti,« nadaljuje Roman. Jana, ki zaradi zdravstvenih težav ne hodi v službo, je prek spleta našla prijetni sobici za Katjo in Tio. Obe sta lični in dobro ohranjeni. »Kuhinjo pa smo kupili novo, imeli smo srečo, naročili smo jo prek spleta, potem pa dobili še dodaten popust, za dobrega tisočaka je bila naša,« ponosno pove Roman, ki jo je sam sestavil. Tudi sicer veliko stvari naredi sam.
Z vodo bi prišla toplota
»Če bi imel še denar, bi ga vložil v hišo. Dejansko potrebujemo le še vodo, potem se lahko začnemo greti v hiši in se preselimo sem,« mu zasijejo oči vedoč, da je blizu in hkrati daleč temu, kar želita z Jano narediti za svojo družino. CSD Trebnje pozorno spremlja situacijo, družina sodeluje z njimi. O stiski z vodo je seznanjen tudi Alojzij Kastelic, župan občine Trebnje. Jana verjame, da bodo na občini našli posluh zanje. Če ne drugače, tudi zaradi nenadejanega davka, ki je kapnil v občinski proračun od loto milijonarja, ki je obogatel minuli december. Pozitivno mnenje za pomoč občine družini Bobnar je izdala tudi enota CSD, ki, kot rečeno, pozorno spremlja družino, ki se trudi. »Tako sem vesela, ker se nam je gradnja premaknila, da sem tule postavila celo novoletno jelko,« z navdušenjem doda. Tiho verjame, da se bodo za letošnji božič greli v hiši, o kateri so sanjali toliko časa, in sklene: »Še naprej se imamo radi, kako se ne bi imeli, ko pa se nam dogajajo tako lepe stvari.«
A goste bi radi gostili v novi hiši, ki bi imela tudi vodo, še pred božičem: maja jih čaka obhajilo najmlajše hčerke.
Pri hiši je še nekaj težav, želijo si predvsem zdravja. Obe hčerki, tako Katja kot Tia, trpita za epilepsijo, obe imata zdravila. Z zdravstvenimi težavami se bori tudi mama Jana, ima hormonsko debelost zaradi težav s ščitnico. Inzulin jo spremlja vse življenje, zdaj jo nagovarjajo za operacijo želodca, da bi ji ga zožali.
