Stoletje kamniškega zenfa (FOTO)
Bilo je leto 1923, ko sta Stanislav Žargi (z ženo Melanijo) ter (njen brat) Franc Kham ml. iz Ljubljane, ki je imel pri Filharmoniji v ljubljanskem parku Zvezda znano delikateso, na Šutni 22 ustanovila tovarno gorčice. Ime je dobila po hčerki Stanislava in Melanije Žargi Meti, Eti, ko svojega imena še ni znala dobro izgovoriti (bila je mama Mete Koncilja in njene mlajše sestre Eve Blatnik). Že leto zatem sta Kham in Žargi na Grabnu postavila tudi obrat za izdelavo paradižnikovih konzerv Scedep ter ga kmalu priključila Eti.
V njej so že v začetku izdelovali različne vrste marmelad in v kisu vloženo zelenjavo, a najbolj so sloveli po gorčici, ki so jo celo izvažali. Čeprav je v obratu delalo le od pet do sedem delavcev, so, denimo leta 1936, izdelali kar 12 ton gorčice. Toda tega izraza po besedah Mete Koncilja v njihovi družini niso nikdar uporabljali. »V nobeni obliki, torej ne gorčíca in ne górčica. Pri nas je bil to enostavno zenf. Uporabljalo se ga je predvsem za kranjske klobase, ki so bile že takrat pojem. In hrenovke pa tudi safalade. Poleg tega še za divjačino, za marinado,« se je vnukinja soustanovitelja kamniške tovarne Eta Meta Koncilja spominjala že ob minulem okroglem jubileju za interno glasilo.
Izvirnega recepta nikoli niso izdali nikomur, čeprav so se zanj zelo zanimali tudi v drugih tovarnah, denimo v Kolinski. V zvezku z izvirnimi recepti in kalkulacijami za tovarniške potrebe, ki jih je njena babica Melanija Žargi v časih začetkov tovarne zapisovala s kaligrafsko pisavo in ga še hranijo, so našteti worcesterska omaka, arancini, rum, srbska solata, kandirano sadje. »Saj ne vem točno, od kod je dobivala recepte, ampak bili so v glavnem nemški,« je še razkrila. Inovacije pa je stric Franci, kakor je imenovala Khama, iz Nemčije pripeljal v Kamnik.
»Spomnim se, da so bila tla betonska, povsod po tleh napeljane gumijaste cevi, neprestano je tekla voda, ker so izpirali kumarice in paprike. Delavke so vse nosile lesene cokle. Za stroji, iz katerih je tekla gorčica, je delal mojster Jeglič, ki je imel otroke strašno rad. Gorčico, ki je tekla iz stroja, nam je stiskal na grob karton, otroci pa smo jo jedli kar tako, s prstom, brez kruha,« je zapisala Meta Koncilja.
Gorčica je bila prvi izdelek Ete Kamnik in ostaja povsem nespremenjena vse stoletje.
Melanija je bila glavna
Potem ko je Stanislav Žargi še pred vojno zbolel za multiplo sklerozo, je po besedah njegove vnukinje vse urejala njena babica Melanija, Kham je pri tovarni deloval v ozadju, bil je predvsem solastnik in spiritus agens ter se ukvarjal predvsem s svojo delikateso. Babico je opisala kot zelo cenjeno gospo, delavno, pridno, tudi zgarano, bila pa je tudi izvrstna kuharica.
Ko je bila Meta stara skoraj eno leto, jo je mama Melanija z velikim vozičkom vozila na obisk v tovarno, nazaj grede pa jo je posedla na pločevinke marmelade za partizane. Med vojno je družina veliko pomagala partizanom, v gozdovih je bil tudi njen oče in tam izgubil življenje. A podjetje je povojna oblast tako kot druga nacionalizirala. »Naši so ravno kupili nove stroje za ovsene kosmiče, ki so bili že takrat v tujini prava uspešnica, pa je prišla vojna. Še zapakirane stroje, nikoli jih niso uporabili, so jim skupaj s tovarno vzeli, nacionalizirali. Strica Francija (Khama) so po vojni celo zaprli,« je Meta Koncilja še zaupala za interno glasilo tovarne Eta. Njena babica Melanija je po nacionalizaciji v Eti ostala zaposlena kot mojstrica, delala je do leta 1953, a so zaradi dedove bolezni in izgube premoženja težko živeli.
Po nacionalizaciji so vsa kamniška živilska podjetja združili v enotno Živilsko industrijo Kamnik – skupaj še z mengeško Tovarno kvasa in Tovarno testenin Triglav iz Šmarce. Leta 1955, denimo, so oglaševali, da izdelujejo kvas, gorčico, vložene kumarice in papriko v kisu ter testenine. »Proizvodi, ki jih izdeluje podjetje, so prvovrstni, zato zahtevajte povsod in vedno naše izdelke,« je bilo brati v oglasih. Kot pojasnjuje Marko Kumer iz Medobčinskega muzeja Kamnik, ki je proučeval zlasti povojno zgodovino nekdanjih znanih kamniških tovarn, tudi še danes delujočo tovarno Eta, je bila v začetnih povojnih letih to še vedno tovarna z od dvajset do trideset zaposlenimi na prvotni lokaciji. V njej je delala tudi njegova mama Ivica Kumer, ki je pripovedovala, da so v teh revnih časih za malico dan na dan jedli kruh in marmelado, teden zatem kruh in gorčico, ko je zmanjkalo idej, pa kruh, gorčico in marmelado.
Danes na mestu prvotnega obrata stoji stanovanjska stavba. V njenem pritličju sta dolga leta domovali trgovina Metalka ter slaščičarna, v katero so radi zahajali gimnazijci, tovarna Eta, ki praznuje častitljivih sto let, pa stoji v Kajuhovi ulici, kamor so se preselili že leta 1963. Prejšnji prostori so postali tehnično in sanitarno neustrezni. Niso imeli dovolj skladiščnih prostorov, ogrožena je bila tudi varnost delavcev. Leta 1965, denimo, ko je bilo v Eti zaposlenih že približno 300 delavcev, so proizvedli kar 440 ton gorčice.
Nenehno so se širili
Posebnost v zvezi z Eto je po Kumerjevih besedah tudi ta, da so skorajda vsi kamniški otroci pred desetletji delali v tej tovarni. Zlasti avgusta, ko je zelenjava zrela za vlaganje, so mesec ali dva tam delali šolarji od sedmega razreda do zadnjega letnika gimnazije, bili so tudi sezonski delavci iz Bosne, a jih je bilo manj.
Podjetje se je nenehno širilo, med zanimivostmi pa sogovornik izpostavlja, da so se kot prvi domislili ozimnice, kar je bila po njegovih besedah sindikalna kategorija.
Eta Kamnik je še vedno ena najbolj prepoznavnih slovenskih tovarn, slovi po kamniški gorčici, kislih kumaricah in paleti drugih vložnin v kisu, pripravljenih jedeh, namazih pa tudi po marmeladah, kompotih ter zamrznjeni zelenjavi in sadju. Zaposluje 189 ljudi, in ker še vedno veliko dela opravijo ročno, potrebujejo v poletnih mesecih, ko vlagajo svežo zelenjavo, pomoč okoliške mladine.
Kot pravi pristojna za trženje v Eti Ksenija Jankovič, imajo več kot dvesto unikatnih receptur, med njihovimi izdelki pa so največje prodajne uspešnice prebranec, rdeča pesa in ajvar. »Kamniška gorčica je bila prvi izdelek Ete Kamnik in ostaja povsem nespremenjena vse stoletje. Mlevni kamen, ki je vgrajen v našo sodobnejšo linijo, kjer meljemo gorčična semena, je popolna kopija mlevnega kamna, ki ga je uporabljala manufaktura Eta leta 1923,« je poudarila Ksenija Jankovič. Sicer pa je izdelke pod znamko Natureta – to so uvedli zaradi težav v izvozu, še zlasti z imenom Eta na španskem trgu – najti na policah trgovin v kar 24 državah, med drugim v Italiji, Franciji, na Hrvaškem in vseh trgih Balkana, Nemčije, Švedske, Kanade in celo na Islandiji in Malti. V lanskem letu je njihov izvoz znašal 26 odstotkov.
Med vojno je družina veliko pomagala partizanom, v partizanih je bil tudi njen oče in tam izgubil življenje.
