Stoletnica je med slavjem celo zaplesala
Ni vsakomur dano, da bi dočakal 100 let, kaj šele, da bi ohranil telesno moč, um in razum. In tokrat smo bili priča praznovanju 100-letnice Apolonije Novak, pravijo ji Polonkica, iz Polic pri Gornji Radgoni. Ob njenem življenjskem jubileju so pripravili dvojno slavje. Najprej so se na Turistični kmetiji Hari na Spodnji Ščavnici zbrali njeni družinski člani in najbližji sorodniki, dva dni pozneje pa so slavje pripravili za predstavnike društev, v katerih je Apolonija v preteklosti dejavno sodelovala. Prišli so županja Občine Gornja Radgona Urška Mauko Tuš ter predstavniki DU Gornja Radgona s predsednico Inge Ivanek, OZ RKS Gornja Radgona s predsednico Silvo Vračko, Medobčinskega društva invalidov Gornja Radgona s predsednico Alenko Husar in Zveze združenj borcev za vrednote NOB Gornja Radgona s predsednico Miro Korošec, ki je slavljenki prinesla torto.
V družini viničarjev
Slavljenka je bila vesela vsakega posebej. Ko so sedli za bogato obložene mize, je o njenem življenju spregovoril sin Martin. Nagovoru je sledila zdravica, ki jo je začel predsednik KO Rdečega križa Črešnjevci-Zbigovci Janko Avguštin, pritegnila je tudi slavljenka, še vedno izjemno čila in zdravega duha, med proslavo je ob igranju harmonikarja Danija Rajha, Kosmatega muzikanta, celo zaplesala!
Apolonija Novak se je rodila 9. februarja 1924 v Policah pri Gornji Radgoni staršem Francu Rauterju in materi Rozaliji Breznik. V družini se je rodilo sedem otrok, Apolonija je bila najmlajša. Starši so bili viničarji in so se pogosto selili, nazadnje, leta 1938, v viničarsko hišo, katere lastnik je živel v avstrijski Radgoni. V tej hiši, ki sta jo z možem odkupila od Kmetijskega kombinata Radgona, vse od 1938. tudi živi. Komaj 12-letna je morala opravljati dela v gospodarjevem vinogradu. Po osnovni šoli, ki jo je obiskovala v sedem kilometrov oddaljeni Gornji Radgoni, se je leta 1939 zaposlila kot služkinja. Kot nam je povedala, je pri gospodarju dobro živela, saj so jo spoštovali in je bila enakopraven član družine.
Premagala raka
Ko se je vrnila domov k staršem, se je zaljubila, sad ljubezni pa je bil sin Janko. Pozneje je srečala Martina Novaka, s katerim se je tudi poročila. Leta 1957 se jima je rodil sin Martin. Kljub težkim časom sta z možem poskrbela, da sta se oba sinova izšolala. Da bi bilo družini lažje, se je zaposlila v Kmetijskem kombinatu Radgona, kjer je opravljala dela v vinogradih in se leta 1984 upokojila. Dve leti pozneje je umrl mož, leta 2015 pa Janko. Bolečino si je lajšala tudi v Medobčinskem društvu invalidov Gornja Radgona, kjer je bila dolga leta poverjenica za Police. Vključena je bila tudi v Društvo upokojencev Črešnjevci-Zbigovci, bila je članica Rdečega križa KO RK Črešnjevci-Zbigovci ter članica ZB za vrednote NOB Gornja Radgona. Druženje s člani društva in s sovaščani ter seveda z njenimi najdražjimi ji je lajšalo samoto. Veliko ji pomeni podpora prijatelja Janeza Hajdinjaka, ki je v hiši dragocena pomoč; z Apolonijo igrata karte ali človek ne jezi se in si tako krajšata upokojenske dneve.
Ob koncu pa besede njenega sina Martina, ki jih je zapisal ob njenem jubileju. »Življenjska pot Apolonije Novak ni bila lahka. V mladosti jo je zaznamovalo težko viničarsko delo, po vojni delo v vinogradih. S polnimi pljuči je zaživela po upokojitvi, kljub temu da so jo pestile razne bolezni. Opravila je več težjih operacij, premagala je tudi raka. Velik udarec je bila izguba prvorojenca Janka, ki je zaradi bolezni preminil oktobra 2015. Pravijo, da ni hujše tragedije kot izgubiti svojega otroka. Polonkica se ni predala. Nestrpno je pričakovala svoj 100. rojstni dan, ga tudi doživela in ga zdaj praznuje v krogu najbližjih. Žal med nami ni Janka, smo pa tukaj zbrani vsi ostali, sin Martin, obe snahi (Marta in Olivera), pet vnukov (Tea, Robi, Martina, Andreja in druga Martina), pet pravnukov (Žan, Marco, Rene, Melissa in Killian) in pa prapravnukinji Eliza, ki ima tri leta, in Ida, ki je stara osem mesecev.«
