Stranska vratca za prepovedano robo

KOSTEL – Kostel je pred sto leti štel pet tisoč duš, na zadnjih volitvah le nekaj malega več kot 600. A izročil je v teh krajih ostalo toliko, da jih še odkrivajo in postavljajo na ogled. Tudi iz časov krošnjarjenja, ki je zagon dobilo po letu 1492, ko je dunajski dvor kočevskemu gospostvu in okolici podelil tako imenovani krošnjarski patent.

Z njim so lahko svobodno trgovali z lastno živino, pridelki, platnom in domačimi izdelki po Kranjskem in Hrvaškem ter drugih deželah Avstro-Ogrske. Vsem je znan ribniški krošnjar, kostelski, v krajevnem narečju obzerant, je bil nekoliko pozabljen. Marsikdo ne ve, da so krošnjarili tudi v Osilnici (urmoharji, ki so v košu nesli ure in orodje za njihovo popravilo) in Poljanski dolini, vzdolž Kolpe ...

Kostelski krošnjarji so ostali zapisani kot možje, ki so na svoji poti pisali številne prigode, posel jim je med drugim nalagal, da so bili lepo oblečeni, od glave do pet. O tem in še marsičem zanimivem iz tistega časa v besedi in sliki govori razstava Krošnjarski patent, obzeranti, krošnjarji, avtorice Žive Ogorelec iz Pokrajinskega muzeja Kočevje, ki je na ogled na najbolj razgledni kostelski točki, v prostorih tamkajšnjega delno obnovljenega gradu. »Ja, ravno v tem času, ko je začelo listje spreminjati barve, so Kostelci s krošnjo odrinili v svet,« je Ogorelčeva dodala bombonček grajski stalni postavitvi.
 

Koš je imel vedno dvojno dno

Krošnjarjenje Kostelcev sega v turške čase, ko se na opustošeni in izropani zemlji niso mogli preživeti samo s kmetovanjem. Določeno tradicijo je imelo tudi v že prej razvitem tovorništvu, tako da se za Kostelce že od nekdaj reče: Ko se Kostevc izleže, valje torbo veže. Kostel je bil namreč kraj pomembnega tranzita in trgovine med Primorsko in osrednjo Kranjsko z Ljubljano.

Tako je krošnjarjenje prešlo tudi v tihotapstvo z blagom za vsakdanjo uporabo, soljo, oljem, olivami, južnim sadjem, dišavami, začimbami itn. Tri četrtine predelane soli z otoka Pag je šlo z volovsko vprego prek Reke po tihotapskih poteh, ki so jih vodili Vinodolčani, Kostelci in Kočevarji, mimo takratnih dacarjev. V trgovino je bil omrežen tudi kostelski krošnjar, v marsičem drugačen od ribniškega.

»Naš je bil nobel, uglajen: krasila sta ga klobuk in kravata ali metuljček, rekli so ji pinkelc. Srajca je bila nabrana, s številnimi gumbi in motivi, pokrita s telovnikom (lajbecem), ki je odražal uglajenega gospoda tistega časa. Hlače so morale biti trpežne za celodnevno rabo, sešite iz dobrega blaga (štofa). Ura je bila ogledalo statusa. Tisti, ki so imeli malo več pod palcem, so si jo privoščili. In jo ponosno kazali, navijali, poslušali in zbujali zavist pri drugih,« je razlagal sodobni kostelski obzerant Albin Likar. Na prsih je imel s pisanim jermenom obešen koš. Vsebina je bila sladka. Ponujal je slaščice, orehe, južno sadje ... Takšen koš je imel vedno skriti kotiček, to je dvojno dno z vratci. V njih je imel prepovedano robo, saj je bilo s poštenim delom kdaj težko preživeti. »Zveličane gospe in ponižni gospodje. Kot vidite, moj koš je prazen, a predstave ni konec. Začenja se igra fiks-niks,« je Albin oznanjal.


Kostelski kostanjarji pa so bili posebna sorta. V sezoni so jih najpogosteje srečevali na Dunaju, v Budimpešti, Brnu, Novemu Sadu oziroma v vseh večjih krajih takratne države. Spekli in prodali so do šest kilogramov kostanja na dan, na sezono pa do 400 kilogramov, se po pričevanju prednikov spominja Anton Selan iz Banja Loke.

»Moj ded in oče sta bila kostanjarja v Ljubljani. Vzljubil sem njuno obrt, a me ni toliko vleklo, da bi stal ob Tromostovju, kot so onadva in Čopova Micka. No, ja, mojster pa sem še vseeno,« se je pohvalil kostanjar Jože Marinč, ki je peč tokrat odstopil Marku Preložniku. Peč iz starega soda mojstra Viktorja Čopa, narejeno leta 1945, je 58 let na ljubljanskih ulicah uporabljala Marija Furlani, po domače Čopova Micka. Svojčas je dejala: »Si predstavljate, kolikšna doba je to v življenju nas smrtnikov, kaj šele pohabljene peči, ki je najmanj tri mesece na leto – do 2003. – žarela v Ljubljani!«


Seveda, težko si predstavljamo, je ob prebiranju tega odstavka prikimala Živa Ogorelec, in razkrila, da je kostelsko območje izziv za raziskovalce. V načrtih je, da prvim panojem vsako leto dodajo še katerega, tudi tiste o tihotapcih, graščakih, kmečkih uporih, navadah, šegah, seveda tudi o prebivalstvu. Saj kostelski živež je (bil) v marsičem poseben.