Stroka UKC Ljubljana, Onkološkega inštituta in URI Soča proti predlogu zakona o psihoterapiji
Klinični psihologi in psihiatri z UKC Ljubljana, Onkološkega inštituta in URI Soča nasprotujejo predlogu zakona o psihoterapiji. Menijo, da je za paciente škodljiv, saj med drugim predvideva prenizka teoretična in praktična znanja psihoterapevtov ter uvaja neznanstvene metode zdravljenja, so sporočili na skupni novinarski konferenci.
Predlog zakona o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti, ki je bil do nedavnega v javni razpravi, ne razlikuje različnih oblik psihoterapevskega zdravljenja, meni psihologinja s centra za motnje glasu, govora in požiranja na Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana Petra Bavčar. Psihoterapevtsko pomoč namreč iščejo tako tisti z globokimi duševnimi motnjami kot tisti z željo po boljšem življenju. »Bistveno je, da vidimo razlike med temi oblikami težav oziroma med klienti s tako različnimi težavami. Tega osnutek zakona ne naslavlja,« je dejala.
Predlog zakona je po besedah Bavčar nevaren tudi zato, ker predvideva prenizke kriterije teoretičnih izobraževanj in praktičnih usposabljanj za izvajalce psihoterapije. Poleg tega ne predlaga znanstveno podprtih psihoterapevtskih pristopov niti za zdravljenje globokih duševnih motenj. »Varno in strokovno obravnavo lahko omogočajo le strokovno usposobljeni strokovnjaki,« je poudarila Bavčar.
Nepreverjeni pristopi so lahko škodljivi
Tako meni tudi specialistka otroške in mladostniške psihiatrije na pediatrični kliniki UKC Ljubljana Marija Anderluh. Kot je pojasnila, so dokazano učinkoviti psihoterapevtski pristopi zelo specifični postopki zdravljenja, nepreverjeni pa so še posebno škodljivi za otroke in mladostnike. »Najpomembnejše je, da se vsakega od teh pristopov, ki se ponuja, opredeli glede na to, kako podprt je z dokazi učinkovitosti, kako zanesljivi so ti dokazi in da so ti podatki javni,« je dejala Anderluh.
Psihologinja iz ambulante za rehabilitacijo bolnikov s kronično razširjeno nerakavo bolečino na Univerzitetnem rehabilitacijskem Inštitutu Soča (URI Soča) Kaja Pavlin pa se je vprašala, ali je duševno zdravje manjvredno od telesnega. »Zdi se, da pri odprti operaciji srca nihče ne bi pomislil, da bi zavoljo krajše čakalne dobe znižal kakovost operacije in preskočil določene korake zdravljenja,« je ponazorila Pavlin.
Tudi psihologinja Andreja C. Škufca Smrdelj z oddelka za psihoonkologijo na Onkološkem inštitutu Ljubljana je poudarila pomen ustrezne usposobljenosti za optimalno psihoterapevtsko obravnavo onkološkega bolnika v globlji stiski ali z duševno motnjo. Za to so po njenih besedah nujna znanja psihopatologije, psihodiagnostike, psihoterapije, razvojne psihologije, osnov nevropsihologije in onkologije.
Onkološki inštitut podpira zakonsko ureditev področja psihoterapije z nadaljnjim širjenjem mreže zdravstvenih delavcev, ki izvajajo psihoterapijo v zdravstvenih ustanovah po dosedanji zdravstveni regulaciji. »Podpiramo tudi razvoj strokovno kakovostnih in reguliranih programov na področju psihosocialnega svetovanje izven zdravstva,« je dejala Škufca Smrdelj.
Kdo bo podeljeval licence?
Marija Anderluh pa je ministrstvo za zdravje na konferenci še pozvala, naj čim prej vzpostavi preostale centre za duševno zdravje otrok in mladostnikov, predvsem v Ljubljani in na Dolenjskem. »Čeprav največ mladih živi v Ljubljani, imamo najmanj služb za duševno zdravje za otroke in mladostnike,« je dejala Anderluh.
Ministrstvo za zdravje s predlogom zakona, katerega cilj je večja dostopnost psihoterapevtske obravnave, med drugim uvaja poklic psihoterapevt in klinični psihoterapevt. Vpeljuje tudi nosilca pooblastila, ki bi psihoterapevtom podeljeval licence.
Kandidati za pridobitev licence bi morali imeti izobrazbo, pridobljeno po univerzitetnem študijskem programu druge stopnje oziroma izobrazbo, ki ustreza tej ravni izobrazbe in je v skladu z zakonom uvrščena najmanj na raven osem. Morali bi skupno opraviti najmanj 1900 ur različnih usposabljanj.
