Strupeni pajesen žagajo v skafandrih

Akacija, drevo z bledo belim, dolgim grozdnim socvetjem, ni naša domorodna vrsta, v resnici to sploh ni akacija, ampak robinija (Robinia pseudoacacia), ki jo je v Evropo iz Severne Amerike v 17. stoletju prinesel francoski botanik Robin; po njem je dobila ime. Pri nas jo tako rekoč vsi imenujemo akacija, poznavalci pa neprava akacija, kar je slovenski prevod drugega dela latinskega imena, psevdoakacija.

Problem so deloma ustvarili čebelarji, ki ponujajo akacijev med, ki predstavlja skoraj polovico slovenske letne proizvodnje. Zato robinijo oziroma ljudsko akacijo čebelarji tako častijo, saj je zelo medovita in jih v slabih, deževnih sezonah rešuje pred bankrotom. Njen kakovostni les pa so hitro opazili mizarji in vinogradniki. Gozdarji pravijo, da je robinjin les idealen: trd, težak, elastičen in trajen. Začeli so jo gojiti, zato se je razširila po vsej celini in je udomačena vrsta v gozdovih. Drevo zraste tudi čez 30 metrov visoko, deblo doseže premer do dva metra.


Akacije nekateri strokovnjaki še danes ne morejo preboleti in jo imajo za tujek, ki se ga ne da več izločiti iz biotskega sestava. Danes ni moteča, so pa zato druge rastline, ki so jih v naše okolje (ne)namerno zanesli ljudje in so se prijele in močno ogrožajo domače. Leta 2000 so ribiči v mrtvicah Save v Čatežu pri Brežicah z grozo opazovali, kako je tujerodna vodna solata, imenovana tudi nilsko zelje, zarasla celoten ribnik. Vodna gladina je bila prekrita z zeleno preprogo, ribiči so iz čolnov poskušali odstraniti zelenje, ki je podihalo ves kisik in ogrozilo drug živelj v vodi. Takrat so strokovnjaki ugibali, ali je tja zašla tako, da jo je nekdo odvrgel, ko je čistil akvarij. Solato so poskušali omejiti z odstranjevanjem in tudi s kemikalijami, pa ni bilo uspeha. Gozdar Matjaž Mastnak iz Arboretuma Volčji Potok je pripomnil, da se je v savskih mrtvicah razrasla zaradi ugodnega pogoja, to je stalna topla voda, ki tudi pozimi ne pade pod 17 °C. V hladnejših vodah je manj uspešna. Tudi v Kozjanskem parku je nekaj invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst, je povedala Ema Jevšnik. »Med najpogostejšimi so pelinolistna žvrklja ali ambrozija, enoletna suholetnica, japonski dresnik, robinija, žlezava nedotika, topinambur, deljenolistna rudbekija. Vse omenjene na zavarovanem območju Kozjanskega parka odstranjujejo z večkratno košnjo, puljenjem, izkopavanjem ter nato hitro ozelenitvijo prazne površine z avtohtonimi vrstami.«


Mastnak poudarja, da se omenjene tujerodne rastline razraščajo zlasti po neobdelanih, nevzdrževanih območjih. »Tipične lokacije so opuščena gradbišča in brežine potokov in rek, za katere nihče ne skrbi.« Toda Mastnak priznava, da je tudi med omenjenimi tujerodnimi spet nekaj takih, ki so za nekatere interesne skupine dobrodošle. »Vzemimo japonski dresnik, nedotiko in zlato kanadsko rozgo. Vse tri cvetijo pozno, ko so naše že odcvetele, zato za čebelarje pomenijo dodatno pašo.«

Nadležne in alergene

Nekaj med njimi pa je hudo nadležnih, celo strupenih in nevarnih. »Velik problem imamo z ambrozijo, ki se zelo agresivno razrašča in je zelo trdovratna, hkrati pa je strupena, saj je alergena in povzroča seneni nahod. Druga je pajesen, tujerodno invazivno drevo, ki so ga k nam zanesli iz Kitajske kot okrasno. Posebno primerno je za sajenje na Krasu, na Primorskem in v urbanem okolju, zato ga imamo v Ljubljani kar precej. Njegov problem je, da se zelo bujno razrašča in izpodriva domorodno vegetacijo. Je tako rekoč neuporaben, hkrati pa zelo alergen in strupen. V ZDA ga žagajo v skafandrih, saj lahko leteče žaganje, prah, povzroči hude zdravstvene težave in celo smrt.«


Kljub vsem ukrepom in zakonodaji o odstranjevanju tujerodnih rastlin Mastnak priznava, da je to bolj boj z mlini na veter. »Gre za opozarjanje in ozaveščanje. Rastline, ki se je razrasla, seveda ni mogoče uničiti. Japonski dresnik se, denimo, širi z vodo. Seme se prenaša po potoku navzdol in naenkrat so z njim zaraščene vse brežine.« S širitvijo invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst biotska raznovrstnost upada, kar pomeni, da v našem okolju izginjajo naše avtohtone rastlinske vrste. Strokovnjaki ocenjujejo, da samo v Sloveniji že danes dobro uspeva več kot sto tujerodnih vrst.