Študent v smrtnem strahu pred podivjanim psom

LJUBLJANA – Dvajsetletni študent ekonomije Jože Biščak iz Murnove ulice v Šiški v Ljubljani je pred dnevi okoli poldneva prišel domov s predavanj. »Zatopljen sem bil v misli, avtomatično sem odprl vhodna vrata dvorišča in vstopil.« Gledal je v tla in stopil okoli vogala hiše proti vhodu: »Naredil sem par korakov in nič nisem videl, ko je zaropotalo.«
Jožeta je streslo, ko je zaslišal rjoveč lajež, ki je iz neposredne bližine udarjal na ušesa. »Otrpnil sem, obstal in pod drevesi zagledal neznanega, srednje velikega psa, ki je divjal proti meni in lajal.«
Jože je ostal priseben, ni začel bežati, kar bi verjetno psa vznemirilo in bi se bržkone zapodil za njim. Panično bežanje pred plenilcem, tudi v naravi, denimo če srečamo medveda, je najslabše, kar lahko storimo.
»Vedel sem, da ne smem storiti koraka nazaj. Ocenil sem, da je najbolje, da se držim ob steni in počasi stopim proti vratom.«
Trajalo je le nekaj sekund, a Jože priznava, da je bilo tistih nekaj sekund prekleto dolgih: »Nisem vedel, kako bo pes reagiral, bilo je strašljivo.«
Plazil se je po prstih, a pes je še kar divjal naokoli po vrtu z drevesi, lajal in režal proti njemu. Nekako se je priplazil do vhoda in stekel po stopnicah. »Še danes ne vem, kaj naj si mislim. Divji neznani pes na našem dvorišču.«
Odločil se je, da pokliče policijo. Niso preveč hiteli: »Potrebovali so celih petdeset minut, da so prišli.«

Lastnica ga je brez besed odpeljala

Medtem ko je čakal na policijo in pogledoval skozi okno proti psu, je po pločniku prihitela mlada mamica z vozičkom in se ustavila pri hiši.
»Bila je lastnica psa. Stekel sem dol in jo vprašal, ali je to njen pes in od kod se je znašel na našem dvorišču.«
Pa lastnica ni bila preveč zgovorna.
»Rekel sem ji, naj zdaj počaka na policiste, pa ni hotela nič slišati.« Mlada mamica je pobasala psa in odhitela po svoje. A Jožetu se je vendarle zdelo, da je žensko že nekje videl. »Spomnil sem se, da stanuje v bližini.«
Policisti so sicer Jožetu povedali: »Rekli so, da ji ne morejo napisati niti kazni, saj se vse skupaj ni zgodilo na javni površini. Zdi se mi čudno, da nič ne morejo.«
Potrkali smo na vrata lastnice Nike, ki je povedala, da se je njen pes res izgubil. »A zdaj je doma in ne vem, čemu tako zanimanje.«
Očitno se je malo sprehodil po svoje in po naključju pristal na Biščakovem vrtu ter prestrašil Jožeta.
Gospa Nika nam ni želela kaj več povedati, le to: »Vse skupaj se mi zdi zares mutno, čudno, kako ste izvedeli kje stanujem?«
Kot smo zapisali, so nam to povedali pri Biščakovih, in ker pravilo novinarskega dela veleva, da preverimo zgodbo na obeh straneh, smo želeli povprašati tudi lastnico izgubljenega psa.

Je bil pes v ograji vse dopoldne?

Jože nam je potrdil, da vrata dvoriščne ograje zvečer zaklepajo: »A ko zjutraj odidem od doma, to je običajno ob kakih sedmih zjutraj, pustimo ograjo odklenjeno. Morda je kuža iz radovednosti smuknil na dvorišče in potem ni znal nazaj ven.
Pri Biščakovih ne vedo, koliko časa je bil zaprt na njihovem dvorišču: »Morda eno uro, morda pa vse dopoldne.«
Vse se je srečno izšlo, vendar se vsako leto zgodi nekaj napadov psov, tudi tragičnih. Napada podivjanega psa se zelo težko ubranimo. Kdor tega ni doživel, si ne more niti predstavljati, kako nevaren je lahko na videz simpatičen kuža.