Štuhec o patru Rupniku: Samo žrtve mu lahko dajo 'odvezo' in naložijo pokoro
Primer zlorab, ki jih obtožen pater Marko Rupnik, je eden najhujših primerov, kar jih je bilo odkritih v Katoliški cerkvi, meni moralni teolog Ivan Štuhec. Po njegovem je zdaj edini ustrezni odziv javni postopek. »Žrtve naj povedo, kako vidijo svojo in Rupnikovo prihodnost. Samo one mu lahko dajo 'odvezo' in naložijo pokoro,« je zapisal.
Štuhec v uvodu svojega razmišljanja ocenjuje, da je od takrat, ko je rimski pomožni škof Daniele Libanori potrdil, da so obtožbe na račun Rupnika resnične, ni več mogoče špekulirati, kaj je v tem primeru res in kaj ne. Celotna zgodba je po njegovi oceni eden najhujših primerov v Katoliški cerkvi predvsem iz dveh razlogov. »Vse tri zlorabe, spolne, psihične in duhovne so bile povezane z zakramentalno dejavnostjo in nastankom nove redovne skupnosti, skupnosti Loyola. In drugič, glavni protagonist ni kdor koli, ampak jezuitski pater, ki je razvijal svojo specifično teološko misel, z njo povezano duhovnost, kar je vse skupaj kulminiralo v njegovih mozaikih in pisnih delih širom sveta. Ljudje, ki so mu sledili, so mu sledili celovito. Zato je razočaranje toliko večje in usodnejše,« je zapisal.
Rupnik je imel po oceni Štuheca velik vpliv na cerkveno hierarhijo. »Ta vpliv je sistematično gojil in ga razvil vse do papežev, razen do Benedikta XVI. Tisti, ki pravijo da je bil najvplivnejši Slovenec v Rimu, imajo prav. Njegov vpliv je bil od leta 2000 naprej večji od poznejšega kardinala Franceta Rodeta.«
Tudi zato Štuhec občuduje redovnice iz skupnosti Loyola: »Te redovnice so desetletja molčale pred javnostjo, ker niso želele škodovati Cerkvi kot celoti. Ko so celile svoje rane, so gledale, kako njihov povzročitelj riše Kristusove rane in z njimi osvaja največja svetišča na svetu. Še dobro, da se nobeni ni zmešalo. Preživeti v tem brezumnem paradoksu ni ne herojstvo ne svetništvo, ampak mučeništvo.«
Kaj bo z Rupnikom kot človekom?
Štuhec se ob tem sprašuje, kaj bo z Rupnikovimi mozaiki: »Iz zgodovine umetnosti vemo, da najbolj popularno v določenem času pozneje ni imelo trajne vrednosti. Če bi se tega vsak umetnik zavedal, bi se obnašali bistveno manj oholo in samozavestno.«
Zato je po oceni Štuheca pomembnejše vprašanje, kaj bo z Rupnikom kot človekom. »To, kar se je zgodilo na kongregaciji za nauk vere, da je bil za sorazmerno kratek čas izobčen in po priznanju ter pokori rešen te kazni, v ničemer ni bil odgovor in zadoščenje za žrtve. Te od tega dejanja niso imele prav nobenega zadoščenja. Zelo verjetno je to tudi eden od razlogov, da je prva javno spregovorila. Zdaj ko je vse javno, je edino javen postopek ustrezen odgovor na zatečeno situacijo. Žrtve naj povedo, kako vidijo in si predstavljajo svojo in Rupnikovo prihodnost. Samo one mu lahko dajo 'odvezo' in naložijo pokoro. Sprava z vsemi svojimi duhovnimi, psihološkimi, materialnimi in institucionalnimi posledicami je krščanska pot do rešitve tega vprašanja, ki zdaleč ni več samo Rupnikovo in od nekdanjih ter aktualnih sester skupnosti Loyola. To je vprašanje nas vseh, Katoliške cerkve v celoti. Če se odreši odnos Rupnik – sestre skupnosti Loyola, bo odrešena tudi globalna in lokalna Cerkev. Temu bi lahko rekli sanacija v korenini.«
