Suhe češplje so prepevale zadnjič

Društvo za ohranjanje dediščine Gradež nad Turjakom je pripravilo že 14. praznik suhega sadja, turistično-etnološki dogodek, s katerim častijo staro sušilnico sadja, edinstven primer ohranjene tehnološke in kulturne dediščine, iz katere se tradicionalno že 82 let vali dim. Leta 1938 so jo domači sadjari in vrtnarji, ko so se drevesa sliv, jabolk in hrušk šibila pod težo plodov, zgradili na vzpetini. Pozneje je sušenje zamiralo, leta 2003 pa so jo Gradežani, zedinjeni v tamkajšnjem novoustanovljenem društvu s finančno pomočjo občine delno obnovili in jo prenovljeno spet zagnali s polno paro. Še naprej si prizadevajo, da bi sušilnica, menda pri nas obstaja še ena, podobna tej, ostala del tehnološke dediščine v uporabi in ne postala zgolj muzejski eksponat. Dodali so ji tudi vzgojno funkcijo, saj so vrata vedno odprta za mlade, bodisi iz vrtca ali šole.


Sušilnica deluje na drva, kurišče je velbano, vanj pa morajo vsake štiri ure naložiti pet metrskih polen, da je temperatura v sušilnem prostoru ves čas enaka. »Stalni dovod svežega zraka in odvajanje sopare preprečujeta, da bi se sadje skuhalo ali da bi sadni sladkor zaradi previsoke temperature karameliziral. Naše postopno sušenje, pri katerem zaradi obstojnosti suhega sadja izločimo do 80 odstotkov vode, lahko primerjamo s sušenjem na soncu. Zato je naše sadje bolj trdo,« je dejal Boris Zore, prvi predsednik društva. Tako posušeno je uporabno do tri leta, kuhano pa spet dobi okus svežega.

Ob prazniku suhega sadja so se pohodniki odpravili na pot po Trubarjevi rojstni fari, nato pa spoznali še dediščino vasi. Poleg črne kuhinje, gostilniške kleti, Strletovega kozolca, Marijine kapelice, Starega vodnjaka in čebelnjaka z razglednim panjem je poseben Zabukovčev kozolec, v katerem je ohranjenih okoli 400 predmetov, ki so jih nekoč imeli na kmetijah.

Kulturni program je imel tudi čustven naboj. Gradeške Suhe češplje, pevsko-inštrumentalna skupina, ki izvaja ljudsko glasbo, se je namreč po 14 letih poslovila. »Dovolj je bilo, smo si dejale. Ni časa za usklajene vaje. Izbrale smo pravšnji trenutek za zadnji nastop. Pred 14 leti smo se namreč prvič predstavile ravno na prazniku suhega sadja. Naši stari priročni inštrumenti, igramo namreč na ribežen, grablje, žago, lok, različne doma narejene base, harmoniko in kitaro, za ritem pa skrbita Simon Petrič in Klemen Jakob, so vedno pritegnili pozornost. Še najbolj, ko smo gostovale v televizijskih in radijskih oddajah,« spomini kar vrejo iz vodje vokalne skupine Majde Jakob. Druge članice zasedbe so: Meta Klančar, Marinka Petelin, Jožica Zabukovec, Irena Zore, Ana Andolšek, Andreja Tratar in Jana Ceguš.

»Sadja letos skoraj ni bilo, a smo si priskočili na pomoč in slive kupili v Kanalu ob Soči in hrvaški Istri,« je poudaril Lojze Senčar, predsednik Društva za ohranjanje dediščine. Na srečanju je dišalo tudi po domačih dobrotah, predvsem štrukljih, ki so jih že drugič kuhali v okviru meddržavnega projekta Uživajmo tradicijo. Štiri ekipe so jih pripravljale po svojih receptih. »Anika, Monika, Teja in Klara so moje vnukinje. Kar žarele so, ko sem jih povabila, da mi pomagajo. Medgeneracijsko povezovanje pač,« je babica Anica Cvar objela dekleta, preden jim je nadela rute, nato pa so se lotile vleke testa. Vsi štruklji, pripravljeni so bili z ocvirki, bučkami, brusnicami, pehtranom ..., so hitro pošli, izkupiček od prodaje pa so namenili gradeškemu društvu za nakup sadnih dreves, ki jih bodo posadili na vaški planoti.
MILAN GLAVONJIĆ