Sveče za potopljeno vas Družmirje (FOTO)

Ko sta se Alojzija Slavka in Valentin Zdravko Heindl iz Metleč pri Šoštanju leta 1997 domislila, da v spomin na potopljeno vas Družmirje ročno izdelata in na zdajšnje Družmirsko jezero splavita grob številnih domačij kraja, ki je bil žrtvovan za energijo in blagostanje vseh Slovencev, ni nihče niti pomislil, da bo to postalo simbolika Šoštanja, mesta svetlobe.

Lučke v jajčnih lupinah so izdelovali še v letih 1998 (5000) in 1999 (10.000), nadaljevali pa šele 2015. v povsem drugačni, dopolnjeni sestavi organizacijske skupine, ko je, da bi rešila prav poseben dogodek, odločilne pobude prevzela Amalija Ljubica Donko s predstavniki različnih krajevnih akterjev. Lokalni pesnik in zagreti turistični organizator Peter Radoja je v dokumentarnem filmu jasno nakazal, da je lik Tresimirja utemeljil domači zgodovinar in publicist Tone Ravnikar, tako tudi ime Tresimir, kraj Tresimirje in kasneje Družmirje.

Praznični večer je privabil tudi Heindlova, na desni.

Prižig in splavitev sta potekala v več skupinah.

Valentin Heindl je doslej izdelal največ plavajočih svečk v naši deželi.

Zapustili kraj

Ob letošnjem šoštanjskem občinskem prazniku so številni prostovoljci spet staknili glave, zbrali jajčne lupine, vanje stočili stopljeni vosek in vložili stenj ter jih pripravili na obredno splavljanje na temni gladini usodnega jezera (zdaj se tam napoveduje plavajoča sončna elektrarna). Ob dogodku se je župan Boris Goličnik zahvalil vsem, ki so sodelovali pri izdelavi svečic, za vsakega občana po eno, torej 8460. V tem času je spet aktualna saga o potopljeni zemlji in nekdanji vasici Družmirje, ki odmeva kot spomin na tiste, ki so jo morali zapustiti in se razseliti.

Velika požrtvovalnost ni ganila nekdanjega energetskega velikana Jugoslavije in slovenske elektromašinerije, ki je s smogom in žveplom zažigala gozdove in zastrupljala polja ter ljudi. Goličnik je opomnil, čemu vse se je Šoštanj odpovedal za energetsko oskrbo Slovenije, in poudaril, da ne smemo dovoliti, da bi to kdaj šlo v pozabo. Zahvalil se je tudi vsem, ki so sodelovali pri pripravi prižiga luči spomina, torej Turističnemu olepševalnemu društvu Šoštanj, Zavodu za kulturo Šoštanj ter Petru Radoju, zakoncema Heindl in številnim posameznikom.

Iz teme je Tresimir prinašal mir in velel prižgati luč, kresove.

Goličnik je spomnil, da se tačas ponavlja agonija druge vrste, saj bi nekateri mogočniki na hitro zaprli premogovnik in ustavili turbino elektrarne, ki je doslej proizvajala vsaj tretjino vse potrebne električne energije za vso državo. Med drugim je dejal:

»Prehitro in prelahko se pozablja, kaj vse je pod tukajšnjo vodo, kaj vse je dal naš lepi kraj Šoštanj za energetsko stabilnost Slovenije. Pozablja se, kakšne so bile žrtve in posledice in da je to vroča tema, ki prežema vso Šaleško dolino. Mi tukaj smo preudarni in optimistično pričakujemo, da se ne rudnik ne elektrarna ne bosta ustavila čez noč. Tisti, ki želijo plavajočo elektrarno, bodo morali povedati, od česa bomo tu živeli in kaj bomo od tega imeli predvsem mi. Jasno, z argumenti morajo povedati, kako bo to vplivalo na naše okolje. Mi moramo vedeti, kakšna bosta prihodnost naših otrok in zdravje ljudi, ki so nekoč že grdo plačali za blaginjo drugih, nas vseh. Spomin na Družmirje ne bo nikoli potonil, ostala bo luč upanja, kot je tudi Šoštanj mesto svetlobe z najbolj svetlimi nameni.«

Tresimir je velel prižgati ogenj.

Praznik luči na Šoštanjskem je neprecenljivo delo zanesenjakov.

Prišel je Tresimir

Direktorica Zavoda za kulturo Šoštanj Milojka B. Komprej se je za sodelovanje zahvalila tako aktivnim predstavnikom KS kot sodelujočim društvom ter Turističnemu olepševalnemu društvu Šoštanj, TD Lajše, Šentvid in Skorno, ki ob sodelovanju z domačimi gasilci, prostovoljci in Občino Šoštanj nadaljujejo tradicijo. S tem je najavila prihod Tresimirja, ki je s skupino nekdanjih nomadskih prednikov prišel v te kraje in prižgal kresove, luč novega upanja: »Veselja ino spokoja deležen bodi vsak, ki prišel si danes na spomin, na tukaj potopljeno staroselsko vas. Davni, davni časi so bili takrat. Sam sem ljudstvu svojemu poveljeval, naj z menoj odrine v dežele mirne, v boljši čas. V kraje rodovitne. Iz nekdanje tundre zasnežene izza Urala. Rodni kraj je zapustilo ljudstvo naše. Nabrušenih sekir in strtih src smo zapustili rodno grudo. Žene, možje, vojščaki ino poljedelci. V iskanju novega sveta smo prehodili dolgo pot. In našli novo rodovitno zemljo sredi smrekove dežele. Tukaj zasadil bodeš kmet motiko. Tukaj stražil boš vojščak naš rod. In tukaj bodo rasla deca naša. Za bodočnost, za svetlejše nam življenje. Naj zagorijo ognji širom ogledala z jezera dol pod nami. Naj zagorijo na spomin na Tresimirje, na nekdanjo potopljeno vas Družmirje. Naj dežela vsa slovenska končno že spozna, kaj je nekoč prestalo to ljudstvo za vse nas. Za bodočnost. Za rodove nove. Družmirje, Tresimirje, Črni grob!«

S plinskim vžigalnikom so jih prostovoljci položene v inovativne lesene nosilce prižgali po 18 hkrati, spretni pomočniki pa so jih odnesli in potem potopili pripomoček tako, da so goreče lupinice v roju odplavale z vodnim tokom proti sredini črnega Družmirskega jezera, ki seže vse do meje z naravno pregrado ločenega Velenjskega jezera. Druženje običajno poteka v pietetnem razpoloženju, le prostor prižiga je lokalno osvetljen, da dogodek poteka varno in v duhu legende o nomadskih tresimirjih, ki so v davnini naselili to območje in se s prebivalci povezali v enotno praskupnost slovanskega rodu. 

Plavajoči plameni v temini jezera

Tresimirji so prižgali sveče v spomin na potopljeno vas.

Dogodek pritegne tudi najmlajše.

Polaganje svečic na vodo je pravi obred.