ROMANJE
Sveti gori pravijo knapovska pljuča
Zasavska Sveta gora ali s starejšim imenom Sveta gora je 852 metrov visok hrib na levi strani reke Save in prijetna točka za nedeljski izlet; tu sta znana romarska cerkev Marijinega rojstva in planinski dom.
Odpri galerijo
Zasavsko Sveto goro je poznal že Valvasor. Fotografije: Primož Hieng
To je po pravici eden najbolj obiskovanih razglednih hribov pri nas. Imeli boste občutek, da vidite vso Slovenijo, in to bo blizu resnici, saj boste stali blizu geometričnega središča Slovenije. Od tu se razprostira razgled od Triglava do Pohorja pa vse tja do Snežnika. Z avtomobilom je dostopna iz treh smeri, na njo vodijo številne pešpoti. Zelo lepa asfaltirana cesta vas bo pripeljala prav do vrha, tako rekoč do vhoda v cerkev.
Stara romarska cerkev ima zelo dolgo in zapleteno stavbno zgodovino. Njena posebnost je, da jo obdaja mogočno obzidje, ki je bilo nekoč obramba pred turškimi vpadi. Ko je turška nevarnost minila, so ga deloma znižali. Na severni strani so ga pozneje podrli, ker so potrebovali prostor za dozidavo stranske kapele. Za obzidjem stoji zvonik, ki je bil med turško nevarnostjo obrambni stolp; na njem so še danes ohranjene strelne line.
Cerkev je poznal že Janez Vajkard Valvasor, ki opisuje čudež pri takrat zelo poznani in priljubljeni Materi božji: »Ta cerkev je zelo slavna zaradi čudežev. Pred tridesetimi leti je neka žena oslepela. Več let je bila popolnoma slepa. Zaobljubila se je in v spremstvu treh duhovnikov obiskala cerkev. Po opravljeni pobožnosti je šla po golih kolenih trikrat okoli oltarja. Ko je prišla tretjič za oltar, je začutila, da je potegnil močan veter in ji odnesel pajčolan z glave. Ustrašila se je in zavpila. V tem trenutku pa je spet videla.«
Na tej izjemni razgledni točki je bila že predzgodovinska naselbina, že pred drugo svetovno vojno so tu odkrili staro gradišče in grobove. Odkopani staroslovenski grobovi pričajo o zgodnji slovenski naselitvi. Kot domnevajo poznavalci, je bila prva cerkev še romanska, druga gotska. Od te je ostal prezbiterij, v letu 1753 pa si mu prizidali baročno ladjo.
Nekoč so bile v prezbiteriju okrog glavnega oltarja obešene številne zahvalne slike in napisi. Sem so prihajali romarji z vseh strani, še posebno z Vač, iz Moravč in Šmartnega. Mnogi so prinašali sveče. Valvasor piše, da je Marija plemenita Wittenstein leta 1660 v zahvalo, ker je čudežno ozdravela, prinesla dve veliki voščeni sveči na Sveto goro; visoki sta bili kar dva metra in debeli dvajset centimetrov. Postavili so ju ob veliki oltar in ju prižgali. Tam sta več let goreli Mariji v čast.
Ko se pripeljemo na vrh, nas najprej pozdravi Planinski dom na Zasavski Sveti gori, kjer je manjše parkirišče. Prvo planinsko zavetišče je bilo v gospodarskem objektu poleg župnišča. Svoj dom so začeli graditi leta 1930 in ga dokončali naslednje leto. Med drugo svetovno vojno, 15. maja 1943, so ga požgali partizani, da se v njem ne bi nastanili nemški vojaki.
Leta 1946 so Tomazinovo kočo zasilno obnovili, še istega leta pa so se začela dela za nov planinski dom na pogorišču nekdanje šole. Čez tri leta je bil dokončan in predan svojemu namenu. Vendar se je tudi njemu pripetila nesreča, v noči na 2. november 1974 je električna napeljava zanetila požar.
Sklenili so, da je dom potreben takojšnje obnove. S pomočjo dobrotnikov, ki so podarili les in preostali gradbeni material, in prostovoljcev, ki so pomagali pri gradnji, so ga obnovili v pičlih dveh letih. In še vedno stoji nespremenjen od leta 1976.
Stara romarska cerkev ima zelo dolgo in zapleteno stavbno zgodovino. Njena posebnost je, da jo obdaja mogočno obzidje, ki je bilo nekoč obramba pred turškimi vpadi. Ko je turška nevarnost minila, so ga deloma znižali. Na severni strani so ga pozneje podrli, ker so potrebovali prostor za dozidavo stranske kapele. Za obzidjem stoji zvonik, ki je bil med turško nevarnostjo obrambni stolp; na njem so še danes ohranjene strelne line.
Gora je dostopna z avtomobilom iz treh smeri.
Cerkev je poznal že Janez Vajkard Valvasor, ki opisuje čudež pri takrat zelo poznani in priljubljeni Materi božji: »Ta cerkev je zelo slavna zaradi čudežev. Pred tridesetimi leti je neka žena oslepela. Več let je bila popolnoma slepa. Zaobljubila se je in v spremstvu treh duhovnikov obiskala cerkev. Po opravljeni pobožnosti je šla po golih kolenih trikrat okoli oltarja. Ko je prišla tretjič za oltar, je začutila, da je potegnil močan veter in ji odnesel pajčolan z glave. Ustrašila se je in zavpila. V tem trenutku pa je spet videla.«
Na tej izjemni razgledni točki je bila že predzgodovinska naselbina, že pred drugo svetovno vojno so tu odkrili staro gradišče in grobove. Odkopani staroslovenski grobovi pričajo o zgodnji slovenski naselitvi. Kot domnevajo poznavalci, je bila prva cerkev še romanska, druga gotska. Od te je ostal prezbiterij, v letu 1753 pa si mu prizidali baročno ladjo.
Ta cerkev je zelo slavna zaradi čudežev.
Nekoč so bile v prezbiteriju okrog glavnega oltarja obešene številne zahvalne slike in napisi. Sem so prihajali romarji z vseh strani, še posebno z Vač, iz Moravč in Šmartnega. Mnogi so prinašali sveče. Valvasor piše, da je Marija plemenita Wittenstein leta 1660 v zahvalo, ker je čudežno ozdravela, prinesla dve veliki voščeni sveči na Sveto goro; visoki sta bili kar dva metra in debeli dvajset centimetrov. Postavili so ju ob veliki oltar in ju prižgali. Tam sta več let goreli Mariji v čast.
Nekdanje župnišče ima zanimivo pročelje.
Zvonik je ločen od cerkve.
Ko se pripeljemo na vrh, nas najprej pozdravi Planinski dom na Zasavski Sveti gori, kjer je manjše parkirišče. Prvo planinsko zavetišče je bilo v gospodarskem objektu poleg župnišča. Svoj dom so začeli graditi leta 1930 in ga dokončali naslednje leto. Med drugo svetovno vojno, 15. maja 1943, so ga požgali partizani, da se v njem ne bi nastanili nemški vojaki.
Leta 1946 so Tomazinovo kočo zasilno obnovili, še istega leta pa so se začela dela za nov planinski dom na pogorišču nekdanje šole. Čez tri leta je bil dokončan in predan svojemu namenu. Vendar se je tudi njemu pripetila nesreča, v noči na 2. november 1974 je električna napeljava zanetila požar.
Sklenili so, da je dom potreben takojšnje obnove. S pomočjo dobrotnikov, ki so podarili les in preostali gradbeni material, in prostovoljcev, ki so pomagali pri gradnji, so ga obnovili v pičlih dveh letih. In še vedno stoji nespremenjen od leta 1976.
