TURŠKI VPADI
Sveti Miklavž nad Savo
V 15. stoletju se je zaradi turških vpadov meja napredujočega islama nevarno približala našim krajem; ljudje so se pred Turki zatekli v tabore, utrdbe ob cerkvah.
Odpri galerijo
Leta 1453 je po tromesečnem obleganju padla še največja krščanska trdnjava na vzhodu in Konstantinopolis je postal Istanbul. Turki so premagali zadnjo oviro pred prodorom na Balkan in naprej. Turški vpadi iz Bosne v naše kraje so bili kmalu del vsakdanjega življenja, ki je bilo za navadne smrtnike že tako ali tako eno samo tlačansko trpljenje. Da bi se prebivalstvo vsaj malo zaščitilo pred pretečo nevarnostjo, so na vrhovih in po kraških jamah zgradili na stotine protiturških taborov.
Poleg tega je bila organizirana še kurirska služba, in sicer v obliki kresov po vrhovih. V trenutku, ko so v Vojni krajini ugotovili vpad, se je novica o njem z dimnimi in zvočnimi signali v nekaj urah razširila po vsem slovenskem ozemlju. Prebivalstvo je tako imelo čas, da se z najnujnejšim imetjem zateče v tabore in poskrije po gozdovih.
V 18. stoletju je nevarnost minila in številni tabori so propadli, spet drugi so dobili nov namen in le pazljivo oko lahko še zdaj opazi ostanke nekdanje utrdbe. Ena takih je cerkvica svetega Miklavža nad Savo. Z njenega preddverja na 741 metrih nadmorske višine se odpre lep razgled na dolino reke v okolici Litije pa do Kuma v Zasavskem hribovju in še daleč na sever, kjer imamo Kamniško-Savinjske Alpe kot na dlani.
Sveti Miklavž je kot nalašč za nedeljski izlet. Koliko se bomo potrudili, da se povzpnemo nanj, je odvisno od nas. Cesta namreč pripelje tako rekoč do vznožja nekdanjega tabora.
Glavni poti sta dve. Ena je z Vač nad Litijo, v geometrijskem središču Slovenije, druga pa iz Moravč. V obeh primerih je od izhodišča do vrha približno dve uri hoda. Pot je primerna za vsakogar. Poti peljejo gori doli naokoli, tako da si lahko ob vzponu ogledamo lep del Slovenije. Poleg tega se lahko še okrepčamo v kakšni gostilni in kmečkem turizmu ob poti.
Čisto pod vrhom pridemo na čistino ob srednjeveški cerkvi, ta se v obnovljeni podobi vidi daleč naokoli. Z nje pa se odpre še lep razgled. Nič čudnega, da so jo pred stoletji uporabili za protiturški tabor. Danes nevarnosti ni več, je pa lep cilj za nedeljski izlet.
Sveti Miklavž nad reko Savo je kot nalašč za nedeljski izlet.
Poleg tega je bila organizirana še kurirska služba, in sicer v obliki kresov po vrhovih. V trenutku, ko so v Vojni krajini ugotovili vpad, se je novica o njem z dimnimi in zvočnimi signali v nekaj urah razširila po vsem slovenskem ozemlju. Prebivalstvo je tako imelo čas, da se z najnujnejšim imetjem zateče v tabore in poskrije po gozdovih.
V 18. stoletju je nevarnost minila in številni tabori so propadli, spet drugi so dobili nov namen in le pazljivo oko lahko še zdaj opazi ostanke nekdanje utrdbe. Ena takih je cerkvica svetega Miklavža nad Savo. Z njenega preddverja na 741 metrih nadmorske višine se odpre lep razgled na dolino reke v okolici Litije pa do Kuma v Zasavskem hribovju in še daleč na sever, kjer imamo Kamniško-Savinjske Alpe kot na dlani.
Ob vzponu si lahko izletnik ogleda lep del Slovenije.
Sveti Miklavž je kot nalašč za nedeljski izlet. Koliko se bomo potrudili, da se povzpnemo nanj, je odvisno od nas. Cesta namreč pripelje tako rekoč do vznožja nekdanjega tabora.
Glavni poti sta dve. Ena je z Vač nad Litijo, v geometrijskem središču Slovenije, druga pa iz Moravč. V obeh primerih je od izhodišča do vrha približno dve uri hoda. Pot je primerna za vsakogar. Poti peljejo gori doli naokoli, tako da si lahko ob vzponu ogledamo lep del Slovenije. Poleg tega se lahko še okrepčamo v kakšni gostilni in kmečkem turizmu ob poti.
Čisto pod vrhom pridemo na čistino ob srednjeveški cerkvi, ta se v obnovljeni podobi vidi daleč naokoli. Z nje pa se odpre še lep razgled. Nič čudnega, da so jo pred stoletji uporabili za protiturški tabor. Danes nevarnosti ni več, je pa lep cilj za nedeljski izlet.