»Svetlobna leta daleč od satire.« To o pokojnem Sašu Hribarju trdi bivši Janšev minister

V prvi epizodi nove sezone oddaje Ob osmih na prvem programu nacionalnega radia so se s Tilnom Artačem, Srečem Katono, Mišo Molk, Bojanom Krajncem in Igorjem Bračičem pogovarjali o vplivu pokojnega Saša Hribarja na slovensko satiro in družbo. Ugotovili so, da je »zaradi Saša Hribarja satira obvezen del nacionalke«.

Radia Ga Ga več ne bo: Sašo je bil oče, sin in sveti duh oddaje

In ravno na dan, ko so se v prostorih RTVS zaposleni z žalno sejo, ki jo je na drugem programu prenašala TV Slovenija, poklonili pokojnemu radijskemu voditelju, se je o njem na omrežju x razpisal nekdanji notranji minister Aleš Hojs.

Aleš Hojs. FOTO: Jože Suhadolnik

Tako je razložil, da ugotovitev, da je zaradi Hribarja satira obvezen del nacionalke, pomeni naslednje: »V prevodu: zaradi Saša Hribarja je norčevanje iz političnih tekmecev (desnice) obvezen del nacionalke. Svetlobna leta daleč od satire.«

Njegovo objavo je poobjavil tudi predsednik SDS Janez Janša.

Objavo Aleša Hojsa je poobjavil tudi predsednik SDS. FOTO: Zaslonski Posnetek

Popolnoma drugačno mnenje o pokojnem voditelju pa ima novinarka in imitatorka Valentina Plaskan. Takole je zapisala na družbenem omrežju:

»Neizprosen prevpraševalec vseh nesmislov, samooklicanih “pomembnih” stvari in ljudi, genialen ustvarjalec, izvenserijski v vseh načinih obstajanja: človeškosti, srčnosti, kot prijatelj, mentor in sodelavec. Boleča izguba za bližnje, nepredstavljiva izguba za vso državo. Še vedno ne zmorem dojeti, da smo še včeraj dopoldne skupaj sedeli v studiu in se smejali, kot da je to nekaj samoumevnega. Ker tako pač je, ker je petek, ker je življenje v resnici tako zelo preprosto. A prav neverjetno je, s kako osupljivo neizprosnim smislom za “humor” to isto življenje vsakič znova najde načine, da nas opomni na nepomembnost in majhnost stvari, za katere nas ta svet od malih nog uči, da bi nas morale skrbeti … in na izmuzljivost dogodkov ter oseb, ki zares štejejo.

In kako prekleto dobro si za te nesmisle vedno znova znal poiskati prave glasove in besede. Cel dan sem prelagala tisti običajni klic po Radiu Ga Ga … Češ, bo že prišel čas, ko končam z večerno oddajo. To je bila učna ura iz čakanja, ki bi ne mogla biti bolj boleče poučna.

Odšel si na petek.

Ti bi v tem verjetno videl briljantno satiro, kot v vseh neizprosnih nesmislih okoli sebe. Hvala za vse, Sašo. Nekaterih slovesov verjetno nikoli ne bomo zmogli razumeti. Nekateri ljudje ostanejo nenadomestljivi.«