Svetoval državnikom, zdaj rešuje piskre

Veliki Cirnik je vas v občini Sevnica, dobrih 400 metrov nad morjem. Kraji, kjer si človek dušo spočije. Urejene kmetije in vrtovi, prijetni ljudje, ki se radi zbirajo tudi v podružnični cerkvi Sv. Križa, vas leži v sevniški občini, a spada pod šentrupertsko župnijo. Na teh koncih je našel mir tudi 74-letni mag. Franc Hočevar. Svojčas je bil magister menedžmenta tudi direktor UKC Ljubljana in svetovalec dveh predsednikov države (Milana Kučana in Danila Türka), kljub obilici obveznosti pa je rad zahajal v domače kraje. Tu se je rodil – v kraju Gorenje Jesenice, par kilometrov od Velikega Cirnika, kjer že 40 let ohranja kulturno dediščino in vsakič znova najde svoj mir.

Spomnil se je otroštva

Njegov oče je bil ključavničar. Ko je bilo Francu pet oziroma šest let, so se preselili v nekaj kilometrov oddaljeno Puščavo. »Očetu sem pogosto pomagal v delavnici, vsak par rok je prav prišel pri avtogenem varjenju na kisik in karbid. Oče je poskušal pomagati ljudem, ki so nosili lonce, od lončenih in litoželeznih do emajliranih,« pove Franc, ki ga je oče naučil tudi osnov piskroveštva oziroma lončeveštva. Piskrovez je bil svojčas mojster, ki je znal skupaj dati razbito, počeno posodo. »Spomnim se, kako mi je oče pokazal osnovni gib, temeljno tehnologijo,« pove Franc, ki se je h koreninam in piskroveštvu vrnil pred 15, 20 leti. »Spomnim se, kako je nekdo tarnal, da se mu je razbila potičnica. Sem rekel, bom pa jaz to zvezal nazaj. Rekel ni nič. Malce časa sem potreboval in več poskusov, a sem se takoj spomnil osnovnega giba,« opiše Franc, kako so mu očetovi nasveti prav prišli. Še več, danes z veseljem zveže počeno posodo. »Z veseljem pomagam,« nam v svoji zidanici pove Franc, ki ga ljudje najdejo na spletu in se mu javijo, da imajo počen lonec. »Ko kose pravilno skupaj stisneš, lahko popolnoma zatesniš razpoko, da nič ne pušča. Žica se z vsakim gibom bolj zategne,« pouči.

Desetinka milimetra

Najraje to počne z navadno žico, ki je debela en milimeter, a se ta vrsta železne žice v Sloveniji težko ali skoraj ne dobi. Zato seže po tisti, ki je desetinko milimetra debelejša. »Saj se zdi, da ni razlike, a se to čuti pod prsti in pri osnovnem gibu,« pojasni. Veze z rokami, klešče so v pomoč pri ščipanju in zaključnem zategovanju na vrhu posode. Franc svoje znanje deli dalje. Z veseljem pripravi delavnice v sodelovanju z univerzo za tretje življenjsko obdobje, pred časom je sodeloval z Deželo kozolcev v Šentrupertu, kjer se je Alenka Lomovšek odločila, da obudi spomin na pozabljene poklice, rokodelstvo, veščine. Naš sogovornik je vesel, da se javljajo ljudje, ki bi se radi tega naučili. »Vsakomur prisluhnem in tudi povem, da za to potrebujejo dve uri in potrpežljivost. To delam z velikim veseljem. Predvsem se zberejo okoli takega opravila ljudje, ki so dobro volje, skromni, prosvetljeni. Pogovarjamo se o tem, kako se obnašati ekološko, do narave odgovorno, da se ne meče vse takoj stran, ampak da se poskuša kaj tudi popraviti. Dejstvo je, da smo naravne vire presegli. Koronavirus nas je na to temeljito opozoril, da so meje postavljene in da narava še ni rekla zadnje,« meni mag. Franc Hočevar o tem, kaj še piskroveštvo prinaša in kako poskuša vplivati na današnjo potrošniško miselnost, po kateri se lahko vse kupi znova.

Rešil tudi čebelnjak

»Rad se vračam v te konce, tu živijo krasni, prijetni, srčni, delavni in šolani ljudje. Predvsem pa so skromni, tu ni pohlepa, bistveno je, da imamo elementarne dobrine. Tu so še vedno dobri odnosi, velika dragocenost pa je, da imaš dobrega soseda,« navrže Franc, ki ima še precej načrtov. V kozolcu, v resnici premore dva, oba je izdelal Janez Karlič, bi rad uredil muzej. Več kot 1500 eksponatov premore, med njimi je 200 kosov mizarskega orodja, v načrtu ima tudi vinogradniški muzej, kjer bo prostor našla njegova zbirka trtnih škarij. »Igram se,« doda in jasno je, da v tem nadvse uživa. Pred propadom in uničenjem je rešil tudi 200 let star čebelnjak. Načrtuje, da bi na tem koncu Slovenije pripravil lokalni festival pozabljenih obrti. »Poznam ljudi, ki delajo peharje, pletejo koše ali naredijo brezovo metlo,« še razkrije naš sogovornik.