Svetovni popotnik Oliver Tič: njegove sopotnice ponekod ne sprejmejo (FOTO)

Dvanajsti mesec teče, odkar se je lani na začetku aprila iz domačih Slovenskih Konjic na večletno pešpot okoli sveta odpravil Oliver Tič oziroma Oli the Walker, kot ga imenujejo po zemeljski obli. Družbo na poti mu dela njegova psička Carlitos, spremlja ga s prejšnjega potovanja od Peruja naprej.

Nerazdružljiva prijatelja sta, odkar so ju poti združile v Južni Ameriki, zdaj pa skupaj pešačita (oziroma se Carlitos tudi prevaža v Olijevem vozičku s potrebščinami), trenutno po Aziji. Najprej je šlo pričakovano gladko: teden dni po odhodu iz Konjic sta bila na Hrvaškem, popotnik je prvomajske praznike preživel v družbi prijateljev na Jadranu.

Oli in Carlitos trenutno hodita po Armeniji, deveti državi na poti. Pot ju vodi naprej v Iran.

Naš svetovni popotnik je imel sicer že na Hrvaškem manjšo nesrečo, ko ga je napadel pes, a se je vse dobro izteklo. Oli the Walker je nasploh pozitivno naravnan fant, ki utrinke svoje poti tako rekoč dnevno (tudi po večkrat) deli na spletu: »Poskrbi, da se tvoja jutra začenjajo z nasmehom, s tem izjemno povečaš možnost, da bo tvoj dan lep,« ga je prešinilo v enem od trenutkov po prebujanju. Junija je prek Bosne in Hercegovine prišel do Srbije, tam ga je prvič ujela poletna vročina: »Carlitos je bila na preventivnem pregledu in se počuti super, ampak hoja v tem vremenu je prenaporna za oba,« je napisal ob enem od svojih prisilnih postankov.

V Srbiji je precej užival, tudi tam je bil (kot v vseh državah poprej) medijska atrakcija, saj tovrstnih popotnikov niti drugod ravno ne mrgoli. Podobno je bilo v Makedoniji – a tam se je v avgustovski pripeki, pri 40 stopinjah, oglasilo njegovo telo: »Ker so me začeli prijemati krči, sem se ustavil ob cesti. Najprej ena noga, potem druga. Vse, kar se spomnim, je, da sem se sesedel, čez nekaj trenutkov pa sta ob meni stala dva fanta, me polivala z vodo in raztegovala noge,« je pozneje obnovil zaplet, po katerem je obležal brez moči in si je moral odpočiti.

Nekatere postaje ponujajo idilične podobe iz vse bolj oddaljenih krajev.

V Srbiji je zasadil drevo prijateljstva med Slovenijo in Srbijo. Fotografije: Arhiv Oliver Tič

Simpatično šokiran

Septembra je dospel v Grčijo in spoznal še tamkajšnje lokalne delikatese (ki so tudi sicer del spoznavanja sveta prek posnetkov – tako za Olija kot njegove sledilce), oktobra pa prišel do turške meje, kjer ga peš niso spustili v Turčijo, zato se je moral kratek del poti prek mostu celo peljati z avtobusom.

V pripeki je vsaka senca dobrodošla za pohodnika na dolgi poti.

»Do Turčije je bilo vse podobno, tam pa se je že videla druga kultura: mogoče bi me marsikdo gostil, če ne bi imel psa. Ne glede na to pa sem bil zelo lepo sprejet, v Turčiji sem v treh mesecih spil več čaja kot prej v vsem življenju,« se je v pogovoru za Novice ozrl na spremembo celine pa tudi okolja. Tudi tam so številni navadni ljudje, od mimoidočih do mimovozečih, pa tudi lastniki črpalk, trgovinic ali drugih sorodnih poslov pokazali simpatije do Olija, ki pripešači mimo, ter ga ustavili. »Ljudje, ki so me videli prvič v življenju, so mi pripravili rojstnodnevno presenečenje,« je bil simpatično šokiran v začetku tega leta. Pogosto objavi fotografije, tudi z eminentno oblečeno družbo, spet drugič večerja na plaži z mladino, ki ga je povabila v družbo. Turki mu na koncu niso vzeli 200 evrov kazni za štiridnevno prekoračitev vizuma, kar mu je polepšalo nadaljevanje hoje okoli oble in po njej.

Da pa se na tovrstnih poteh življenja ne cedita le med in mleko, Oli že dobro ve, saj je prehodil Južno in Severno Ameriko po dolgem in ZDA počez. Že od takrat pozna vse tehnične trike; drugače pa je z naravo, ki ga je trenutno v Armeniji (deveti državi na njegovi poti) zaradi novozapadlega snega znova malce zavrla na poti naprej: »Moral sem malo počakati, nikakor se še ni začela pomlad. Na dva tisoč metrih sem, pet stopinj je podnevi.« Tudi v Gruziji so se temperature​ parkrat spustile krepko pod ničlo: »Vse je definitivno drugače. Balkan je bil domač, zdaj pa je vedno manj in izzivi so vedno večji.«

Njuno prenočišče je pretežno šotor, postelje ne vidita celo po en mesec.

Čevlje, v katerih je hodil od Soluna do Tbilisija, je uničil po 2500 kilometrih.

Med te izzive štejejo sprememba smeri poti, saj nadaljevanje v Indijo ni mogoče zaradi Carlitos ter zahtev za vstop psa, ki bi njuno pot zaustavile za predolgo. Sledil je preblisk, da bi zaradi ugodnega vremenskega obdobja odletela v Namibijo na črni celini ter nadaljevala po tistem kontinentu (preden bi se vrnila v Azijo). Znova se je zapletlo z birokracijo. Afričani so mu sicer dali uvozno dovoljenje za psa, toda naredili so napako. Gruziji se v angleščini reče Georgia: »Mislili so, da prideva iz ZDA (zvezna država Georgia), in ne Georgia kot samostojna država. A gre lahko še kaj narobe?«

Najbolj bistveno

Nato je sredi tega meseca kljub temu prejel 90-dnevni vizum za Iran, ki mu omogoča želeno pot naprej: »Najverjetneje od tam letim v Vietnam, pa nato Laos, Kambodža. Tajska, Malezija, Singapur, potem letim v Afriko. Zaradi Carlitos se moram prilagajati,« pravi Oli, ki je prav te dni prehodil pettisoči kilometer na svoji poti.

Na poti ga ponekod podpirajo tudi Lionsi.

»Plani se nonstop nekaj spreminjajo. Afrika ni izpadla iz igre, Avstralija tudi ne – ampak bo drugače.« Celotno dogajanje ima vpliv tudi na njegove misli in čustva, ki se že tako ukvarjajo s številnimi drugimi izzivi v vsakdanjiku – od suhega prenočišča do polne sklede: »Seveda pridejo slabi dnevi, ampak psihično sem stabilen. Vsi ljudje imamo težave – jaz sem srečen, ker imam sladke skrbi.«

Ob koncu zime ima Oli tam v širnem svetu podobne pomisleke kot mi doma: »Zima se končuje, imam občutek, da bom čez dva, tri mesece ali še prej preklinjal vročino in hotel nazaj zimo. Ampak še vedno je lažje spati v vročem kot v mrazu.« Medtem ko se pogovarjava med dvema celinama, se sliši hrup tamkajšnjega lokalnega prometa, ki zveni enako kot doma. Oli pa – srečen, ker je našel lokalno, manj prometno pot – sklene: »Najbolj bistveno je, da sem zdrav, da sva oba zdrava.«