TIK PRED PROPADOM
Svinje bodo uničile rejce
Zaradi neodkupa pujsi ostajajo v hlevu, panoga je tik pred propadom. Zakaj lahko svoje rejce ščiti Avstrija?
Odpri galerijo
Slovenska prašičereja pred zlomom FOTO: Janoš Zore
Potem ko so pred leti po osamosvojitvi v Sloveniji propadle vse velike prašičerejske farme in so kmetje začeli opuščati domačo, recimo temu dvoriščno rejo prašičev, se je panoga v trenutku sesula. Statistični podatki kažejo, da smo še leta 2000 zredili več kot 700.000 prašičev na leto. In, če verjamete ali ne, priredili skoraj dovolj prašičev za lastne potrebe.
Po besedah predsednika zveze prašičerejcev Slovenije Alojza Varge iz Gradišča pri Tišini smo lani na večjih kmetijah in farmah zredili le 260.000 prašičev. »Kakih 70.000 so zredili kmetje v svojih hlevih za domačo rabo, skupno torej 320.000, kar predstavlja tretjino naše porabe.«
S prašičjim mesom smo recimo 35-odstotno samooskrbni, kar je seveda skrb vzbujajoče. Zlasti zato, ker je letos prašičereja zaradi koronavirusa med najbolj ogroženimi. Odkupna cena tega mesa je iz lanskih slabih dveh evrov za kilogram v minulih dneh padla na srhljivih 1,2 evra. Normalna proizvodna cena, pri kateri kmet pokrije vse stroške ob minimalni plači zase, je 1,7 evra za kilogram. Odkupna cena je torej od lani na letos padla za več kot 30 odstotkov. Posamezniku, ki ima vsaj malo zdrave pameti, je takoj jasno, da nobena proizvodnja s takim padcem ne more preživeti. Po grobih ocenah trenutno v hlevih rejcev na dan ostaja po 500 prašičev, ki so zreli za zakol.
Varga nam je orisal, koliko, poleg padca cene, dodatne izgube pridela rejec, če mu prašič, goden za zakol, ostane v hlevu.
»Izračunano na palec, posamezen prašič rejca na dan stane dobra dva evra; se pravi tri kilograme krme, voda, elektrika, delo ... Če prašič ne gre iz hleva v klavnico pravočasno, vsak dan pridelamo dodatno izgubo.« Če jih v hlevu gruli recimo 200, s svojimi pridnimi rokami vsak dan pridela okroglih 400 evrov dodatne izgube.
»A to ni vse,« opozarja rejec Varga. »Prašiči iz dneva v dan rastejo, začne zmanjkovati prostora in počutijo se nelagodno, situacija lahko močno vpliva na zdravje živali.
Afrika, Kitajska in korona
Kot omenja direktor kmetijsko-gozdarske zbornice Branko Ravnik, je za padec odkupnih cen več razlogov. »Imamo presežek prašičjega mesa na evropskem trgu, predvsem zaradi prašičje kuge in covida-19. Hkrati pa je Kitajska stabilizirala svojo proizvodnjo prašičev.«
Svinjskega mesa je očitno preveč, odkupna cena za kmete je padla pod vsako zdržno mejo in jih rine v propad. Na drugi strani pa so Slovenija oz. mesarji, trgovci očitno uvozili ogromne količine poceni mesa, ki ga zdaj v trgovinah drago prodajajo. Informacije s terena res niso lepe, saj se je meso kljub vsemu občutno podražilo. A kot da kmetje še ne bi imeli dovolj težav z neprodajo in izgubo, jim na drugi strani rastejo cene beljakovinske krme, ki je ključna za rejo. Zredimo le tretjino prašičev za svoje potrebe, zdaj pa smo uvozili ogromne količine mesa, ki ga drago prodajamo, slovenski prašiči pa ostajajo v hlevih.
Ravnik in Varga v en glas odgovarjata, da odgovorni na tej ali oni vladi, ministrstvih zatrjujejo, da se ne da narediti nič za zaščito domačega kmeta. Niti v tako nemoralnih situacijah, ko kljub pomanjkanju lastne proizvodnje zaradi načelnih razlogov dušimo lastnega kmeta, sami sebe. V resnici ni tako. Gre za popolno nesposobnost, diletantizem in nezainteresiranost države za panogo.
Zakaj Avstrijci lahko?
Država je v hudih koronačasih namenila nekaj pomoči tudi prašičerejcem. Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja je 1. decembra izdala 515 odločb pomoči prašičerejcem v skupni vrednosti 678.135 evrov. Na agencijo je bilo oddanih 734 zahtevkov, predpisane pogoje pa je izpolnjevalo 515 prašičerejcev, ki jim bodo odobrena sredstva v skupni višini 678.135 evrov predvidoma izplačana v prvi polovici naslednjega tedna. Vse lepo in prav, a gornji izračun o dnevni izgubi pove, da bo z omenjeno pomočjo rejec izgubo ublažil za dva dni, tri dni.
Varga pravi, da je situacija za panogo morda najnevarnejša do zdaj. »Da bi se kmetija brez tradicije odločila za prašičerejo, ni misliti. Večjih rejskih kmetij je v Sloveniji morda 300. Da družinska kmetija preživi, morate rediti vsaj 600 prašičev, raje 1000. In če ob koncu leta pridelate izgubo in morate vzeti 100.000 evrov kredita za nabavo krme in repromateriala, odkupna cena pa je nepredvidljiva, potem ne vem, koga boste prepričali za rejo. In seveda, kdo vam bo sploh dal kredit?«
A da ne bo pomote. Avstrijski prašičerejci imajo za svoje delo vso zaščito države. Glej, glej, prek regionalne politike dobijo obilno podporo in prek svoje organizacije imajo zagotovljen odkup. V praksi je videti to tako, da lahko seveda tudi slovenski prašičerejec proda svoje pujse v avstrijsko klavnico, a mu seveda ne bodo plačali toliko kot domačemu rejcu.
Cena mesa v trgovinah je narasla.
Po besedah predsednika zveze prašičerejcev Slovenije Alojza Varge iz Gradišča pri Tišini smo lani na večjih kmetijah in farmah zredili le 260.000 prašičev. »Kakih 70.000 so zredili kmetje v svojih hlevih za domačo rabo, skupno torej 320.000, kar predstavlja tretjino naše porabe.«
S prašičjim mesom smo recimo 35-odstotno samooskrbni, kar je seveda skrb vzbujajoče. Zlasti zato, ker je letos prašičereja zaradi koronavirusa med najbolj ogroženimi. Odkupna cena tega mesa je iz lanskih slabih dveh evrov za kilogram v minulih dneh padla na srhljivih 1,2 evra. Normalna proizvodna cena, pri kateri kmet pokrije vse stroške ob minimalni plači zase, je 1,7 evra za kilogram. Odkupna cena je torej od lani na letos padla za več kot 30 odstotkov. Posamezniku, ki ima vsaj malo zdrave pameti, je takoj jasno, da nobena proizvodnja s takim padcem ne more preživeti. Po grobih ocenah trenutno v hlevih rejcev na dan ostaja po 500 prašičev, ki so zreli za zakol.
Varga nam je orisal, koliko, poleg padca cene, dodatne izgube pridela rejec, če mu prašič, goden za zakol, ostane v hlevu.
»Izračunano na palec, posamezen prašič rejca na dan stane dobra dva evra; se pravi tri kilograme krme, voda, elektrika, delo ... Če prašič ne gre iz hleva v klavnico pravočasno, vsak dan pridelamo dodatno izgubo.« Če jih v hlevu gruli recimo 200, s svojimi pridnimi rokami vsak dan pridela okroglih 400 evrov dodatne izgube.
»A to ni vse,« opozarja rejec Varga. »Prašiči iz dneva v dan rastejo, začne zmanjkovati prostora in počutijo se nelagodno, situacija lahko močno vpliva na zdravje živali.
Afrika, Kitajska in korona
Kot omenja direktor kmetijsko-gozdarske zbornice Branko Ravnik, je za padec odkupnih cen več razlogov. »Imamo presežek prašičjega mesa na evropskem trgu, predvsem zaradi prašičje kuge in covida-19. Hkrati pa je Kitajska stabilizirala svojo proizvodnjo prašičev.«
Alojz Varga, predsednik Zveze rejcev prašičev Slovenije FOTO: Nataša Juhnov, Vestnik
Svinjskega mesa je očitno preveč, odkupna cena za kmete je padla pod vsako zdržno mejo in jih rine v propad. Na drugi strani pa so Slovenija oz. mesarji, trgovci očitno uvozili ogromne količine poceni mesa, ki ga zdaj v trgovinah drago prodajajo. Informacije s terena res niso lepe, saj se je meso kljub vsemu občutno podražilo. A kot da kmetje še ne bi imeli dovolj težav z neprodajo in izgubo, jim na drugi strani rastejo cene beljakovinske krme, ki je ključna za rejo. Zredimo le tretjino prašičev za svoje potrebe, zdaj pa smo uvozili ogromne količine mesa, ki ga drago prodajamo, slovenski prašiči pa ostajajo v hlevih.
Uvozili smo ogromne količine mesa, ki ga drago prodajamo, slovenski prašiči pa ostajajo v hlevih.
Ravnik in Varga v en glas odgovarjata, da odgovorni na tej ali oni vladi, ministrstvih zatrjujejo, da se ne da narediti nič za zaščito domačega kmeta. Niti v tako nemoralnih situacijah, ko kljub pomanjkanju lastne proizvodnje zaradi načelnih razlogov dušimo lastnega kmeta, sami sebe. V resnici ni tako. Gre za popolno nesposobnost, diletantizem in nezainteresiranost države za panogo.
Zakaj Avstrijci lahko?
Država je v hudih koronačasih namenila nekaj pomoči tudi prašičerejcem. Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja je 1. decembra izdala 515 odločb pomoči prašičerejcem v skupni vrednosti 678.135 evrov. Na agencijo je bilo oddanih 734 zahtevkov, predpisane pogoje pa je izpolnjevalo 515 prašičerejcev, ki jim bodo odobrena sredstva v skupni višini 678.135 evrov predvidoma izplačana v prvi polovici naslednjega tedna. Vse lepo in prav, a gornji izračun o dnevni izgubi pove, da bo z omenjeno pomočjo rejec izgubo ublažil za dva dni, tri dni.
kmetij je v Sloveniji, ki živijo od tovrstne reje.
Varga pravi, da je situacija za panogo morda najnevarnejša do zdaj. »Da bi se kmetija brez tradicije odločila za prašičerejo, ni misliti. Večjih rejskih kmetij je v Sloveniji morda 300. Da družinska kmetija preživi, morate rediti vsaj 600 prašičev, raje 1000. In če ob koncu leta pridelate izgubo in morate vzeti 100.000 evrov kredita za nabavo krme in repromateriala, odkupna cena pa je nepredvidljiva, potem ne vem, koga boste prepričali za rejo. In seveda, kdo vam bo sploh dal kredit?«
A da ne bo pomote. Avstrijski prašičerejci imajo za svoje delo vso zaščito države. Glej, glej, prek regionalne politike dobijo obilno podporo in prek svoje organizacije imajo zagotovljen odkup. V praksi je videti to tako, da lahko seveda tudi slovenski prašičerejec proda svoje pujse v avstrijsko klavnico, a mu seveda ne bodo plačali toliko kot domačemu rejcu.
