MOCARELA
Svoj sir poimenoval po babici
Eva Vrevc in Matevž Jenko izdelujeta tudi mocarelo. Sirarstva sta se učila v Luksemburgu.
Odpri galerijo
»Oba rada jeva mlečne izdelke, najina velika želja pa je bila, da narediva dobro domačo mocarelo. Nekaj znanja sva poiskala na internetu, nekaj sva prebrala v knjigah, nekaj nasvetov, ki so naju vodili do domače mocarele, pa sva poiskala tudi v tujini,« pripovedujeta Eva Vrevc in Matevž Jenko. Na domačiji pr' Matevž, ta je v Retečah pri Škofji Loki, sta lani spomladi dodala mlekarno. In čeprav je njuna sirarska zgodba še zelo mlada, sta z izdelki že osvojila zlate medalje na ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij, ki vsako leto poteka na Ptuju.
»Veliko nasvetov o tem, kako izdelati mocarelo, sva dobila v Luksemburgu. Tam je večina priseljencev iz Italije, kjer je ta sir seveda priljubljen mlečni izdelek. V Luksemburgu je tako veliko kmetij, ki se ukvarjajo s sirarstvom in obvladajo tudi mocarelo,« pove Eva Vrevc, absolventka medicine.
Kot doda Matevž Jenko, sta si v Luksemburgu lani, še preden sta prve izdelke dala na prodajne police, v enem tednu ogledala nekaj sirarskih kmetij. Nato je znanje o mocareli na kmetiji nekaj časa zorelo, dokler nista letos kupcem ponudila prve mocarele, sira in jogurta. »Vse, kar sva poslala na ocenjevanje na Ptuj, je domov prineslo zlato medaljo,« mlada sirarja ne skrivata ponosa.
Izdelke, ki so navdušili ocenjevalce na Ptuju, zdaj prodajata doma, imajo pa jih tudi v trgovinah Loške zadruge, v trgovinici v ljubljanskih Savljah, v trgovini z domačimi izdelki v Radovljici in po novem tudi v Kopru.
Zanimivo: ker na kmetiji, ki je bila dotlej usmerjena le v pridelavo mleka, ni bilo dovolj prostora za sirarno in tudi trgovinico, je mladi par v slednjo spremenil kar garažo domače hiše, preostanek kleti pa sta spretno preuredila tako, da sta tam nastala predelovalni prostor ter hladilnica z zorilnico.
Mladi sirarski duet se ni ustavil pri mocareli – pred kratkim sta kupcem ponudila tudi frutko, to je sadno skutko, ki navdušuje predvsem najmlajše. Na kmetiji je tudi zorilnica, v kateri že zori poltrdi sir rihtar, imenovan po hišnem imenu Matevževe stare mame, ki živi v sosednji vasi.
Časi, v katerih smo, tudi od sirarjev zahtevajo veliko iznajdljivosti. Tako sta Eva in Matevž že med prvim valom koronavirusa ponudila dostavo mlečnih izdelkov vse do Ljubljane. »Ta odločitev je bila dobra, saj so se ljudje kar izogibali odhodu v trgovine in jim je veliko pomenilo, da smo jim izdelke dostavili na dom,« pove Matevž Jenko.
In še nekaj je, po čemer so izdelki s kmetije Matevž posebni. To je embalaža, kajti že na začetku te sirarske zgodbe je padla odločitev, da bo, če je le mogoče, povratna. Tako je tudi mocarela pakirana v steklene posodice, v podobnih, a malo manjših, pa se skrivajo jogurti in frutke. Kupci so se na to novost hitro navadili, tako da danes skorajda vsi, ki izdelke kupujejo na domačiji sredi Reteč, ob naslednjem nakupu prinesejo nazaj prazne steklene posodice.
Trenutno naša sogovornika skupaj z Matevževimi starši skrbita za sto glav živine. »Delali bomo še naprej in razvijali nove izdelke. Naš cilj ni in tudi nikoli ne bo proizvodnja velikih količin, temveč se usmerjamo v butičnost. Mleku bi radi dodali drugo vrednost,« pravi Matevž Jenko, ki na kmetiji pomaga že od mladih nog. On ima glavno besedo v zorilnici, oba z Evo pa sta se v sirarstvo zaljubila tako močno, da sta celo dopust prilagodila temu zanimivemu poklicu – peš sta se odpravila na planino Razor, tam sta delala v sirarni in usvojila nova znanja.
»Veliko nasvetov o tem, kako izdelati mocarelo, sva dobila v Luksemburgu. Tam je večina priseljencev iz Italije, kjer je ta sir seveda priljubljen mlečni izdelek. V Luksemburgu je tako veliko kmetij, ki se ukvarjajo s sirarstvom in obvladajo tudi mocarelo,« pove Eva Vrevc, absolventka medicine.
Kot doda Matevž Jenko, sta si v Luksemburgu lani, še preden sta prve izdelke dala na prodajne police, v enem tednu ogledala nekaj sirarskih kmetij. Nato je znanje o mocareli na kmetiji nekaj časa zorelo, dokler nista letos kupcem ponudila prve mocarele, sira in jogurta. »Vse, kar sva poslala na ocenjevanje na Ptuj, je domov prineslo zlato medaljo,« mlada sirarja ne skrivata ponosa.
Izdelke, ki so navdušili ocenjevalce na Ptuju, zdaj prodajata doma, imajo pa jih tudi v trgovinah Loške zadruge, v trgovinici v ljubljanskih Savljah, v trgovini z domačimi izdelki v Radovljici in po novem tudi v Kopru.
Zanimivo: ker na kmetiji, ki je bila dotlej usmerjena le v pridelavo mleka, ni bilo dovolj prostora za sirarno in tudi trgovinico, je mladi par v slednjo spremenil kar garažo domače hiše, preostanek kleti pa sta spretno preuredila tako, da sta tam nastala predelovalni prostor ter hladilnica z zorilnico.
Mladi sirarski duet se ni ustavil pri mocareli – pred kratkim sta kupcem ponudila tudi frutko, to je sadno skutko, ki navdušuje predvsem najmlajše. Na kmetiji je tudi zorilnica, v kateri že zori poltrdi sir rihtar, imenovan po hišnem imenu Matevževe stare mame, ki živi v sosednji vasi.
Časi, v katerih smo, tudi od sirarjev zahtevajo veliko iznajdljivosti. Tako sta Eva in Matevž že med prvim valom koronavirusa ponudila dostavo mlečnih izdelkov vse do Ljubljane. »Ta odločitev je bila dobra, saj so se ljudje kar izogibali odhodu v trgovine in jim je veliko pomenilo, da smo jim izdelke dostavili na dom,« pove Matevž Jenko.
In še nekaj je, po čemer so izdelki s kmetije Matevž posebni. To je embalaža, kajti že na začetku te sirarske zgodbe je padla odločitev, da bo, če je le mogoče, povratna. Tako je tudi mocarela pakirana v steklene posodice, v podobnih, a malo manjših, pa se skrivajo jogurti in frutke. Kupci so se na to novost hitro navadili, tako da danes skorajda vsi, ki izdelke kupujejo na domačiji sredi Reteč, ob naslednjem nakupu prinesejo nazaj prazne steklene posodice.
Sirarka in absolventka medicineEva Vrevc ni le sirarka, temveč je tudi absolventka medicine. V prostem času je vključena v projekt študentov medicine Za življenje, ki je osredotočen na to, da posameznike oziroma laike ozaveščajo o pomenu takojšnjega dajanja prve pomoči. Projekt je nekaj časa vodila, zdaj pa ga je prepustila v roke generaciji, ki prihaja za njo. Še to: ko so študentje letos prikazovali, kako oživljamo, je praktični prikaz opravila (in ga posnela) kar v domačem hlevu.
Trenutno naša sogovornika skupaj z Matevževimi starši skrbita za sto glav živine. »Delali bomo še naprej in razvijali nove izdelke. Naš cilj ni in tudi nikoli ne bo proizvodnja velikih količin, temveč se usmerjamo v butičnost. Mleku bi radi dodali drugo vrednost,« pravi Matevž Jenko, ki na kmetiji pomaga že od mladih nog. On ima glavno besedo v zorilnici, oba z Evo pa sta se v sirarstvo zaljubila tako močno, da sta celo dopust prilagodila temu zanimivemu poklicu – peš sta se odpravila na planino Razor, tam sta delala v sirarni in usvojila nova znanja.