Svojo dušo išče v glini in čistih oblikah

Ko nas je povabila domov, smo pričakovali razkošno, lično opremljeno delavnico. Presenečeni smo vstopili v dvosobno stanovanje v prvem nadstropju bloka. Po hodniku obešene slike in fotografije, v predsobici dve modri in lepo ohranjeni kredenci. »To pa je en lep spomin na staro mamo, ki ga zelo čuvam,« nam je povedala upokojena profesorica matematike Miljanka Simšič iz Ljubljane, ki je poleg poučevanja matematike vseskozi oblikovala iz gline.

»Glino sem spoznala čisto slučajno, prek prijateljice, učila nas je, nastala je skupina in smo začeli delati, vrteti.« Potem jo je ta gibka, izmuzljiva prst, ki se da voljno oblikovati, neskončno pritegnila in nikoli več spustila.
Najprej so bili skupina Keramika, »nato smo leta 1995 ustanovili Društvo keramikov in lončarjev. To je bilo v času, ko je lončarstvo odmiralo, umetniške keramike skoraj ni bilo in vsi so se morali šolati v tujini. V mesecu dni se nam je pridružilo 30 lončarjev in keramikov, ki v Sloveniji niso imeli več svoje stanovske organizacije in ne šole. In danes nas je 150, vseh profilov, od akademskih do ljubiteljev, ki nas druži ljubezen do gline.«
Svojo prvo razstavo je imela že leta 1985. Poskusila se je v vseh lončarskih veščinah, od izdelave enostavnih posod do oblikovanja figur. »Pravzaprav sem bližje kiparstvu, moja keramika ni uporabna, ampak iščem lepo skladno. Blizu so mi čiste oblike, čiste linije.«

Glede na to, da je profesorica matematike, smo jo vprašali, kaj ima rajši, kvadrat ali krog? »Ne eno ne drugo, ampak jajce, ki je naravna, popolna oblika, hkrati pa izmuzljiva in ga težko izmerimo. Lepo je v tistem trenutku, ko ni ničesar preveč.«
Najprej glino zgnete in jo nato oblikuje v jajce. »Nato se pravo delo šele začne, ure in ure ga moram gladiti, da je jajce prave oblike, ki jo zazna le naše oko, in gladko kot v naravi.«

Od vsega začetka jo je zanimala t. i. redukcijska peka. »Gre za to, da pečemo zglajen izdelek v redukcijski atmosferi in dobi odtise ognja, dima, narave. Spoliran izdelek zavijemo, da je brez kisika, dodamo mu organske snovi, soli. Meni je najljubša kuhinjska sol, ki pri visoki temperaturi naredi zanimive roza oblačke. Nikoli ne veš natančno, kaj bo, vedno je presenečenje.«

Nekaj časa je poučevala v delavnicah na JSKD, še vedno predseduje Društvu keramikov in lončarjev in vsak mesec sestavi interni bilten z zanimivim naslovom Gnetilda. »Tam objavimo in zapišemo vse, kar se dogaja v okviru društva, kje ima kdo razstavo, kje so delavnice, mednarodni in domači razpisi, obveščamo, kje naši člani razstavljajo in pobirajo nagrade, redno organiziramo družabna in izobraževalna srečanja, organiziramo tudi kakšno strokovno ekskurzijo.«

Presenetili smo jo sredi dela, ko je pripravljala kos gline za obdelavo. »Ravno sem prijela v roke vrvico, da bi odrezala kos,« nam je namignila, sedla za mizo in spretno, z neverjetnim občutkom naredila prav to.
Priznava, da v zadnjem času spet eksperimentira. Pokazala nam je skledico z okrasnim odtisom vrvice. Zraven smo opazili še drugo čašo z za prst debelim štrcljem na sredini. Vanjo je položila zeleno frnikolo.
Nismo prav vedeli, kaj nam želi povedati, delovalo je sicer igrivo ... »Poskusila bom in dala čašo s frnikolo v peč, da se bo stopila in razlila po čaši. Bom videla, kaj bo nastalo.«


Doma v stanovanju ima Miljanka pravzaprav stalno razstavo svojih manjših izdelkov. Na hodniku je na steno prislonjena plitva lesena polica, sestavljena iz deščic polnega lesa. Na polički smo lahko občudovali kroglo, manjšo oljenko ter večjo, narejeno v starodavni japonski tehniki raku. Tako kot sama poudarja, da išče svojo dušo v čistih oblikah, tako je ne nazadnje tudi njeno stanovanje, kjer ni ničesar preveč.