Ta grdi spet strašijo po liških vaseh

Tik pred novim letom so v register nesnovne kulturne dediščine vpisali še eno pustno skupino. To so liški pustjé, ki imajo dolgo tradicijo na območju Kolovrata, Liškega in Kambreškega. V obrazložitvi lahko preberemo, da so bili pustni obhodi znani že pred prvo svetovno vojno, v času fašizma pa so bili prepovedani: »Domačini so jih vnovič obudili leta 1947.

Pod vodstvom izdelovalca mask Branka Žnidarčiča so krajani leta 1991 ustanovili Etnološko društvo Liški pustjé, ki liške maske predstavljajo tudi po drugih pustnih karnevalih po Sloveniji in tujini. Glede na najdene bakrene maske in raziskave Pavla Medveščka, ki je pust na Kambreškem raziskoval v 50. in 60. letih 20. stoletja, je Branko Žnidarčič s krajani rekonstruiral maske ramaštona in druge like, ki so se skupini pridružili ob koncu 20. stoletja. Žnidarčič svoje znanje izdelave kovinskih naličij prenaša na mlajše člane društva in osnovnošolce. V prostorih društva v Kanalu ob Soči je manjši muzej, posvečen liškim pustjém in drugim lokalnim pustnim likom.«
 

Oživil tradicijo

Delo in tradicijo nadaljuje sin Dejan Žnidarčič, ki v pritličju stare kanalske hiše skrbi za mali muzej liških pustov in drugih mask širšega območja. V dneh, ko se približuje pust, se iz hiše Branka Žnidarčiča iz Kanala ob Soči slišijo zvoki kladiva, ki udarjajo po bakreni ali aluminijasti pločevini. Z maskami liških pustov se je srečal že v otroških letih. Svojo prvo je naredil že pri dvanajstih letih, danes pa je v njegovi hiši v Kanalu že več kot 200 različnih mask. Že kot deček se je udeleževal pustovanja.

To je bilo v njegovi domači vasi, po preselitvi v Kanal pa je maskiranje začasno opustil, vendar nanj ni pozabil. V začetku 80. let je po spominu iz mladosti in po ohranjenem primerku izvirne maske, ki jo je pobral v smeteh, začel izdelovati aluminijasta naličja ter maske ta grdih s kožo, rogovi in cunjasto opremo. To so namreč na hlače in na suknjič prišiti narezani trakovi različnega blaga. Sprva so se napravili le z nekaj prijatelji in gostovali v Novi Gorici in celo na Koprskem.

Pozneje je s pomočjo Pavla Medveščka, sorodnikov in prijateljev sčasoma rekonstruiral in oživil še druge tradicionalne like nekdanjega pustnega svatovskega sprevoda. Medvešček je imel izjemen posluh za zapisovanje, prav tako pa je bil dober risar. Tako je pred pozabo ali propadom ohranil številne pustne like, ki jih je zelo natančno popisal in vse precizno narisal. Branko Žnidarčič je iz skednjev, podstrešij in kleti hiš sorodnikov zbral stare in zdelane maske iz pločevine ter jih v svoji delavnici oživil.

Kot pravi raziskovalka pustnega dogajanja na Liškem Darja Skrt, je razmeroma zaprto liško območje na meji z Benečijo v Italiji po drugi svetovni vojni doživelo velik demografski zlom. Ljudje so se množično izseljevali, vasi in zaselki so se praznili. Edino v Ligu, prej vasici, se je po potresu leta 1976 in po izgradnji tovarniškega obrata Iskre povečalo število prebivalcev.


Z odhajanjem ljudi v dolino, tako rekoč s trebuhom za kruhom, so se praznile hiše, s tem pa so se za dolgo vrsto let pritajile različne šege, med drugim pustovanje. Kot davni spomin, kot duhovi iz davnine, so se ob pustnem času pojavili liški pustjé, ki nas s svojo magično močjo povezujejo z naravnimi in nadnaravnimi silami tega časa. Po zaslugi domačinov, predvsem članov družine Žnidarčič, so z veliko zagnanosti obudili in oživili tradicionalne like nekdanjih pustnih šeg tega nekoliko skrivnostnega območja Kanalskega Kolovrata med dolinama rek Soče in Idrijce. Tu so se obdržale značilne maske z naličji iz tolčene bakrene ali aluminijaste pločevine.
 

Ta lepi in ta grdi

V ustnem izročilu je med mnogimi spomini na nekdanje šege in običaje ljudske kulture ostal živ spomin na raznolike šemske like, ki jih je v 50. in 60. letih 20. stoletja opisal slikar in narodopisec, pokojni Pavel Medvešček.
Prav naličja iz tolčene bakrene ali aluminijaste pločevine so posebnost liških pustov ali maškaronov. Nekoč jih je menda delal kotlar iz Velendola in posamezne maske so se ohranile do 70. let prejšnjega stoletja, ko je bilo območje že tako izseljeno, da je maskiranje zamrlo.


Po prvi vojni so maske izdelovali iz aluminijaste pločevine vojaških menažk, italijanskih gavet.
Kako bi opisali čudoviti pustni sprevod in liške pustne like? »Pred nami zaživi pustni svatovski sprevod: spredaj gresta ta lep in ta lepa, pustna ženin in nevesta, ki oznanjata začetek novega življenja,« je ob sprevodu po vaseh povedala Inga Miklavčič Brezigar, upokojena sodelavka Goriškega muzeja, poznavalka pustne tradicije teh krajev.


»Spremljajo jih ta grdi pusti, z masko iz ovčje kože in rogov, ki ob trušču zvoncev tekajo s kleščami po vasi. Tu je pustica z metlo, ki pometa po hiši, poleg je pustica z dojenčkom, ki v hiši milo prosi mleka za bolno dete. Daj-dam je potujoči vaški krošnjar, berač v koš nabira darove, medtem ko žandar skrbi, da vse poteka po določenem pustnem redu. Imajo celo zdravnika, seveda pa je tu še muzikant, ki pridno razteguje harmoniko in v pustnem sprevodu ne sme manjkati.«