Ta kraj bi lahko postal zanimiva turistična destinacija, a ena stvar dela preglavice

Spomnimo: arbitražno sodišče je pred šestimi leti pri določanju tako kopenske kot morske meje med Slovenijo in Hrvaško razsojalo v skladu z načeli mednarodnega prava. Za enega ključnih kriterijev so se izkazale katastrske meje. Meja je bila po katastru določena tudi na Brezovici pri Metliki, ki bi lahko postala kot ena redkih evropskih enklav še kako zanimiva turistična destinacija, nekakšen simbol evropskih vrednot, saj tu nikdar ni bilo združevanja ljudi na nacionalni bazi, še več, ljudje so vselej sodelovali in bili močno navezani drug na drugega.

Pravzaprav gre le za nekaj hektarov spornega območja pri Metliki, kjer je kataster že od nekdaj razdrobljen in neživljenjski. Povezovalna cesta na nekaj sto metrih večkrat prečka mejo zemljiškega katastra.

Bolj življenjska rešitev

Brezovica je tudi po arbitraži ostala slovenska, na drugi strani, samo čez cesto, pa je hrvaški enklavi Brezovici Žumberački pripadlo kakšnih 7000 kvadratnih metrov, ki so uradno sicer del sosednje države, pa četudi je območje povsem obkroženo in prepredeno s slovenskim ozemljem. Arbitražno sodišče je v razsodbi sicer dopustilo tudi možnost, da se strani (nekoč) sami odločita za drugačno rešitev, ki bi bila bolj življenjska.

Ne vedo povsem natančno, kje teče meja. FOTO: Bojan Rajšek

Tako zanimiva in zavozlana meja je nastala zato, ker so razmejitev med entitetama opravili po načelu fevdalne pripadnosti posameznih kmetij oziroma parcel. V brezoviški enklavi, ki meri približno 250 metrov v dolžino in 30 v širino, stoji nekaj hiš.

»Rojen sem na Brezovici in meje tu ni bilo nikdar mogoče potegniti. O njej nikoli tudi nismo razmišljali,« je pripovedoval upokojeni domačin Janko Petkovič. V svojih najboljših časih je državno mejo med Slovenijo in Hrvaško prestopil vsaj petdesetkrat na dan, »samo poglejte«, je rad izrekel, »kuhinjo imam v Evropi, jedilnico pa na Balkanu, še več, v svoji tovarni na Brezovici pri Metliki sem bil v proizvodni dvorani v Sloveniji, če sem se nahajal na levi, in na Hrvaškem, če sem se na desni«. Ne le, da je njegova tovarna imela polovico parkirišča v Sloveniji in da je bila druga polovica na Hrvaškem, še več, po sredini tovarne je šla kar državna meja!

Tako je to, ko govorimo o enklavah, kjer državne meje sekajo ulice, hiše in dvorišča, hrvaško-slovensko mejo, na primer, lahko prečkate kar šestkrat v razdalji komaj 400 metrov.

Ali pa Janko, ki je zgradil družinsko hišo le nekaj metrov od domače hiše. Eno na Brezovici pri Metliki, drugo na Brezovici Žumberački. Ker pa je bilo vse skupaj prezakomplicirano, so domačini že zdavnaj sprejeli kompromisno in enotno ime – Brezovica. In ta šteje kakšnih 100 duš.

Anekdota

Le malo stran pa je živel tudi Petkovičev sosed, njegov dobri prijatelj, ki pa ga je začela situacija z mejo strašno jeziti. Tega zlepa ni mogel sprejeti. Nakar se je nekega dne odločil, da v življenju ne bo šel več v Slovenijo, da noče nič slovenskega, da še slišati noče več o sosedih. Petkoviču se je zdelo sicer malo smešno, njegovo odločitev pa je vseeno spoštoval. Nekega večera pa je ob zelo pozni uri nekdo potrkal na njegova vrata. Bil je on. Sosed. Vprašal ga je, ali ima kaj kruha. »Kruh, v tem času?« je rekel Petkovič in si mislil, ali se je prijatelju zmešalo. Sosed mu je brž odgovoril, da ima goste, ki so prišli zelo pozno, da trgovina na hrvaški strani ni več odprta, da pa v tisto na slovenski strani, kot je že zdavnaj prisegel, ne bo več stopil.

Sredi Brezovice stojijo štiri hiše na zemljišču, ki spada v hrvaški kataster Sekuliči. Gre za enklavo (otok). FOTO: Bojan Rajšek

In zdaj je bil sosed v velikih težavah. Petkovič mu je takole rekel: »Veš kaj, tukaj je moj kruh, a po resnici ti moram povedati, da je slovenski, zato nisem prepričan, da ti bo všeč.«

Še v tistem trenutku sta prasnila v smeh. Petkovičev prijatelj je sprevidel, kako neumno je bilo sprejemati tako nore odločitve, in to na območju, ki ima status enklave. Že spet je začel hoditi v Slovenijo in kupovati slovensko. Tedaj je dokončno sprevidel, v kakšni zmoti je živel na območju pod Gorjanci, simbolu evropskega sožitja, kjer so hlevi v Sloveniji, balinišče na Hrvaškem, konoba na Hrvaškem, prekajevalnica mesa na Slovenskem, kjer je cesta zdaj slovenska, pa hrvaška, pa spet slovenska, kjer je ena hiša na slovenski strani, že naslednja pa na hrvaški, kjer domačinke spijo na hrvaški strani, njihovi možje pa na slovenski.