Ta svet je zmešan in narava z njim: sredi zime je Mihael našel jurčka
Jesenska bogata gobarska sezona je v gozdove zvabila armado strastnih nabiralcev, ki so se nato pohvalili z izdatno bero – je sploh smiselno omenjati dnevni limit dva kilograma na osebo? – ter večkrat tudi z izjemnimi najdbami najbolj zaželenega jurčka; kuhinjske tehtnice so se večkrat ustavile celo pri dveh kilogramih in več. Izjemno gobarsko leto je seveda močno odmevalo tudi v deželi suhe robe, pravzaprav ni bilo kotička tostran Turjaka pa vse tja do Kolpe in širne Dolenjske ter Bele krajine, kjer ne bi padali rekordi.
Na Ribniškem je od nekdaj, od maja do pozne jeseni, najbolj oblegan mešani gozd med Žlebičem in Velikimi Laščami, v okolici 700 metrov visokega hriba Žrnovca, ki se kot podaljšek polja razprostira na sončni vetrovni legi pod nekoliko višjimi Slemeni. Upokojenca Miki Stanojević iz Ribnice in Milovan Čirović iz Zamostca že vrsto let, uradno zgodaj maja, prva v košaro položita jurčka, utrgana na tej lokaciji. Tudi lani, takšni so namreč podatki Gobarske družine Ribnica, je Miki v tem času prijateljem pokazal okusno gobo, težko okoli 500 gramov. »Pod smreko, nedaleč se je šopiril še drugi jurček. Hm, to so znaki, da bo sezona dolga, bera pa zvrhana,« se je zasmejalo Mikiju, ki je pojasnil, da je prej nabiral že prusnice, marčevke in nazadnje mavrahe.
220 gramov je tehtal.
Toda jurčki očitno rastejo tudi pozimi. »Ta svet je zmešan in narava z njim. Ali, drugače povedano, narava ima svoje zakonitosti. Ampak tako je prav, vsaj ta hip, ko se mi je kot čudež pred novoletnimi prazniki – ne, ni se mi sanjalo – v travi prikazal zdrav, kot kamen trd smrekovec (tudi pogosto ime za jurčka, op. a.),« je najdbo komentiral od nekdaj vsestranski rekreativec in pohodnik Mihael Ilc iz Žlebiča. Pričakala ga je na vzpetini kakšnih sto metrov pod ortneškim gradom, kjer je bila leva stran ozke pešpoti še delno zasnežena, goba pa je rasla malce proč, v poleglem travišču, velikem okoli pet kvadratnih metrov. Miha je ugibal, ali jo je kdo podtaknil. Stopil je bližje, jo nekaj časa opazoval, potem pa previdno utrgal, očistil in dal v majhno košaro, ki jo ima kot druge stvari ob skoraj vsakodnevni hitri hoji ali teku v smeri grajskih ruševin vedno se seboj. »Kot bi slutil, da bom kaj našel,« se mu je zasmejalo. Povedal je še, da je pot ob slehernem vzponu na hrib podrobno prečesal, a gob ni bilo nikjer. Pred praznikom najdena goba je tehtala 200 gramov, doma pa so jo pripravili s krvavicami.
