Taboriščni tarok je imel dve namerni napaki

»Dolžnost zdajšnjih generacij in zgodovinopisja je, da več kot 70 let po tragičnih in nasilnih dogodkih druge svetovne vojne preprečimo izgubo spomina na eno najtemnejših plati zgodovine minulega stoletja,« so ob dogodkih, ki so jih pripravili ob 27. januarju, dnevu spomina na žrtve holokavsta, povedali v Muzeju novejše zgodovine iz Ljubljane.
Med drugim so gostili preživele taboriščnike, ki so z mlajšimi obiskovalci delili svojo osebno izkušnjo druge svetovne vojne. Prav tako so govorili o življenju v koncentracijskih taboriščih, kot izhodišče pa so bile karte taboriščnega taroka, delo arhitekta Borisa Kobeta. Ob tem so o Kobetovem taroku v Muzeju novejše zgodovine pripravili še posebno razstavo z nazornim prikazom grozot, ki jih je doživel arhitekt, grafik in slikar.
Boris Kobe se je rodil 9. oktobra 1905 v Ljubljani, kjer je na tehniški fakulteti študiral na oddelku za arhitekturo pri Jožetu Plečniku. Ukvarjal se je z načrtovanjem stavb in po koncu druge svetovne vojne s postavitvami javnih spomenikov na Urhu in Ljubelju ter v Dražgošah, načrtoval je pokopališče v avstrijskem Gradcu ter se ukvarjal s prenovo, zlasti srednjeveškega jedra Ljubljane. Diplomiral je leta 1929 in nadaljeval študij risanja v Parizu. Tam je živel med letoma 1930 in 1931 ter se nato vrnil v Ljubljano, kjer je nekaj časa deloval kot samostojni umetnik. Kmalu je začel predavati na oddelku za arhitekturo tehniške fakultete in leta 1938 postal mestni inženir – arhitekt mesta Ljubljane.

Na začetku leta 1945 so Kobeta, ki je sodeloval v osvobodilni fronti, aretirali in zaprli v prisilne delavnice v Ljubljani. Februarja 1945 so ga deportirali v koncentracijsko taborišče Dachau, ga od tam marca premestili v Überlingen in nazadnje aprila v Allach, kjer je ostal do osvoboditve. V tednih po osvoboditvi je doživete grozote prelil na papir v obliki kart taroka. Namen tega taroka ni bil, da bi se ga igralo, ampak da bi upodobil »igro moči« v koncentracijskih taboriščih.
Po vrnitvi iz taborišča je postal profesor za perspektivo in umetnostno oblikoslovje na akademiji za upodabljajočo umetnost. Po letu 1946 je začel profesuro prostoročnega risanja, barvne in perspektivne študije na oddelku za arhitekturo na FAGG. Deloval je tudi kot ilustrator in oblikovalec. Leta 1977 je prejel Prešernovo nagrado za arhitekturo, slikarstvo, oblikovanje spomenikov, knjižno ilustracijo in pedagoško delo. Ta pomembni arhitekt, grafik in slikar je umrl 3. maja 1981.

Igra med življenjem in smrtjo

Taboriščni tarok nas še danes presune z močjo človeške volje in kreativnosti tudi v najtemnejših trenutkih obstoja. Set je sestavljen iz 54 kart oziroma risb. Te ohranjajo tradicionalni avstrijski set 22 tarokov in 32 barv, vendar so proporci kart spremenjeni. Niso tako ozke kot tradicionalno; merijo šest centimetrov v dolžino in devet v višino. Tehnika je črnilo in barvni pasteli (barvice in voščenke) – kar se je našlo v taborišču.
Taroki predstavljajo življenje v taborišču. Konflikti na teh kartah imajo grenek in ciničen pridih, medtem ko naslednjih osem kart uprizarja kruto nasilje in nehumano obravnavanje taboriščnikov. Set tarokov prikazuje tudi tri faze taboriščnega življenja, kot ga je doživel Kobe. Prvih enajst prikazuje prihod v taborišče in življenje v Dachauu, naslednjih sedem govori o delu v Überlingenu. Zadnje tri upodabljajo konec taboriščnega življenja in požig taborišča v Allachu. Škis (XXII) izstopa iz celotnega seta ter prikazuje moč in solidarnost.
Pri risanju barvnega seta sta se pojavili dve napaki, saj je umetnik pikovo in križevo desetico upodobil kot asa, ki pa ju tradicionalna igra taroka ne pozna. Zaradi tega se z njimi tudi ne da pravilno igrati. Splošno sprejeto je, da so napake narejene namerno zato, da se s temi kartami ne bi igralo. Karte so bile medij, ki je lahko najintenzivneje predstavil globino zgodbe, ki jo je umetnik upodobil. Ples med smrtjo in življenjem in na koncu zmaga življenja.