Tako lepa, da jo je še Gaspari naslikal

KRANJSKA GORA – V starem jedru gručastega naselja v Zgornjesavski dolini, ki se je razvilo v enega največjih slovenskih gorskih in zimskošportnih središč, na Borovški cesti 63 stoji velika gruntarska hiša, zgrajena v drugi polovici 17. stoletja. Njena baročno razgibana zunanjščina, ki jo je dobila po predelavah v 18. stoletju, na mah pritegne obiskovalčevo pozornost, saj njeno fasado krasijo šivani robovi in cofast ornament ob zgornjem robu, bogato kamnoseško obdelan kamnit polkrožni portal, freska s podobo Kristusa pred sramotilnim stebrom in rezljan gank (balkon) po skoraj vsej dolžini. V časih, ko se je današnja Kranjska Gora imenovala še Borovška ves, je ta mogočna kmečka hiša, v kateri je bila nekaj časa tudi gostilna, stala ob glavni vaški poti, ki je vodila proti gotski župnijski cerkvi Marije vnebovzete.

Leta 1978 so začeli strokovnjaki kranjskega Zavoda za varstvo kulturne dediščine pod vodstvom konservatorja Vladimirja Knifica precej dotrajano stavbo obnavljati. Pet let pozneje so Liznjekovo domačijo preuredili v etnološki muzej z bogato notranjo opremo, ki je je nekaj izvirne, ostala pa je iz depojev njenega upravljavca Gornjesavskega muzeja z Jesenic. Preden sva se z vodnikom Silvom Mirtičem iz sprejemne pisarne, ki je urejena v nekdanji shrambi (čumnati), odpravila na ogled domačije, nas je najprej seznanil z njenimi nekdanjimi stanovalci.

Slikar vzel sosedovo

»Izvor hišnega imena Liznjek zaenkrat še ni zanesljivo pojasnjen, ve pa se, da so do konca 19. stoletja tu živeli Koširjevi, zadnje tri generacije pa so se pisale Domevšček. Do leta 1976 je tako v tej vrhhlevni hiši živel Avguštin Domevšček - Gustl, ki je bil njen poslednji prebivalec. Ne o njem ne o njegovih prednikih ni ohranjenih kaj dosti podatkov, tako da se lahko opremo le na skromno ustno izročilo,« pravi naš sogovornik, ki že dvanajst let živi z Liznjekovo domačijo. »Je pa njegovo mamo Katarino Domevšček leta 1945 upodobil slikar Maksim Gaspari, ki se je drugič poročil s sosedovo Olgo Jurca in nato pogosto prihajal v Kranjsko Goro ter tu in v njeni okolici iskal folklorne motive. Poleg Liznikice med predenjem volne je naslikal tudi domačijo s trojico razigranih otrok na dvorišču, ki jo je z naslovom Gorenjska hiša uvrstil v eno od serij svojih znamenitih umetniških razglednic s slovenskimi narodnimi motivi.«


Skozi dvoriščna vrata sva stopila v prehodno vežo, iz katere sva najprej prišla v črno kuhinjo z odprtim ognjiščem ter vso nekdanjo opremo za kuho in peko. Malo naprej je vhod v osrednji bivalni prostor – hišo z lesenim stropom ter izrezljano rozeto in letnico 1781 na nosilnem tramu. Takrat so lesene stene hiše zamenjali z zidanimi, vgradili zidne omarice in baročno oblikovali okenske niše. Sosednja kamra pa je dobila velban strop s štukaturo v obliki grozda, ki opozarja na gostilniško dejavnost tedanjih gospodarjev.

Iz veže vodijo lesene stopnice na podstrešje (zol), kjer sta dve manjši leseni kamri (štiblca), ki so ju sprva uporabljali kot spalnici, nazadnje pa le še za shrambi. Tu so stale skrinje za obleko, žito, suho sadje in druga živila. Poleg tega so na zolu hranili najrazličnejše rokodelsko orodje, sušili semena in zdravilne rastline, v jerbasih pa sta na zimo čakala volna in laneno predivo. Nad zolom je bil še prostor za shranjevanje sena (dile), ki je hkrati predstavljal toplotno izolacijo strehe, krite z macesnovimi skodlami (šinkelni). Stavba je v celoti podkletena, pri čemer je bil tu poleg prostora za kmetijske pridelke še hlev za govejo živino.

Razstave v kleti

Onkraj dvorišča stoji še veliko gospodarsko poslopje, datirano z letnico 1796. Dovoz na pod (gumno), kjer so predvsem mlatili žito, je speljan prek mostička. Dvotretjinski del tega prostora je bil namenjen za skladiščenje sena, spodaj pa sta bila hleva za drobnico. Zdaj so v tem poslopju razstavljene različne kmečke priprave, vozovi in sani, del poda pa uporabljajo tudi za sprejem manjših skupin in kulturne dogodke.

V kletnem delu hiše je stalna razstava o življenju in delu mladinskega pisatelja, domačina Josipa Vandota (1884–1944), ki je večinoma pisal planinske pripovedke, za katere je snov črpal iz ljudskega izročila in gorskega sveta, najbolj pa se je uveljavil s svojimi pripovedmi o pastirčku Kekcu. Tu je tudi galerija, kjer se menjavajo občasne muzejske in likovne razstave; do 2. decembra je na ogled razstava Karavanke – prostor povezav in razhajanj. V nekdanjem ovčjem hlevu v gospodarskem poslopju je na ogled zbirka 150 kosov korenin in viharnikov Oživele korenine, kakor jo je poimenoval njen avtor Stanko Košir, sicer tudi zapisovalec domačega narečja in zbiratelj ljudskega izročila Srednjega Vrha in Gozda - Martuljka.