Tako o digitalizaciji šolstva razmišljajo ravnatelji slovenskih osnovnih šol

Premier Robert Golob je dejal, da bo časovnica sprejemanja šolske reforme po letu 2024, nekatere spremembe pa se bodo začele že v prihodnjem šolskem letu, predvsem prehranskih smernic, s katerimi želijo v šole vpeljati bolj zdravo prehrano in bolj ekonomično delovanje šolskih kuhinj. Med cilji šolske reforme je izpostavil tudi digitalizacijo, ki naj bi dosegli do leta 2026, in hkrati s tem opolnomočenje vzgojiteljev, učiteljev in ravnateljev, ne samo za uporabo digitalnih tehnologij, ampak tudi na njihove pasti. »Digitalizacija šolskega sistema bo šla predvsem v smeri, da se pripravi enotne digitalne osnove za učne materiale,« je dejal šolski minister 

Kaj o digitalizaciji šolstva menijo ravnatelji? Za mnenje smo vprašali ravnateljico OŠ Gorje Mojco Brejc, učiteljico in ravnateljico osnovne šole Majde Vrhovnik v Ljubljani Matejo Urbančič Jelovšek, ravnateljico OŠ Bojana Ilicha Astrid Videc in predsednika Združenja ravnateljev in ravnatelja na OŠ Janka Modra Gregorja Pečana.

Kaj menite o digitalizaciji šolstva, v katero smer bi lahko šla? Bo več digitalnih gradiv, manj delovnih zvezkov, obvezen predmet iz računalništva ...?

Mateja Urbančič Jelovšek: Digitalno opismenjevanje bi moralo biti integrirano v celoten pouk in ne zgolj v posamezen predmet, saj je smiselna vertikalna obravnava vsebin in veščin. Slovenskega jezika, veščin branja in pisanja v prvi triadi vendarle ne sme zamenjati predmet računalništvo, saj lahko višje nivoje znanja gradimo šele na dobrih osnovah. S premišljenim medpredmetnim sodelovanjem bi lahko bistveno lažje uresničili temeljne cilje.

V drugem triletju oz. v 4. in 5. razredu so po predmetniku predvidene tri ure družbe  in tri ure naravoslovja in tehnologije na teden. Eno uro za računalništvo bi lahko pridobili z združitvijo teh dveh predmetov na skupnih pet ur tedensko. Druga možnost pridobitve ur za računalništvo je preoblikovanje oz. ukinitev neobveznih izbirnih predmetov. 

V 9. razred bi bilo smiselno ponovno uvesti predmet tehnika in tehnologija. Snov bi morala biti sodobna in učence usposobiti s praktičnimi veščinami za življenje. Zaradi združitve tehnike z računalniškimi znanji bi se tu učili delati tudi z laserskimi rezalniki, 3D tiskalniki itn.

Mojca Brejc: Digitalizacija je prisotna v vseh področjih družbe in tudi v šolstvu naj bo. Danes izobražujemo otroke, ki bodo opravljali poklice, ki ta trenutek ne obstajajo in razvoj bo šel svojo pot v službi človeka. Človek si bo moral »pokoriti« tehnologijo, da mu ne bo v škodo. Izumi v preteklosti so »pobili« cele generacije, tega se prepozno zavemo. Sem optimistka in verjamem, da bo digitalizacija v korist človeštvu. Premislek o obveznem predmetu iz računalništva je na mestu, a kdo bo to poučeval? 

Gregor Pečan: Najprej naj nekdo opredeli, kaj razume pod digitalizacijo. To lahko pomeni dodatno opremljanje z računalniško opremo. Digitalizacija se mi zdi čudna beseda in verjetno gre za informatizacijo šol. Verjetno se tukaj misli na opremljanje in izobraževanje. Želel bi si, da se jasno postavijo cilji in dejavnosti, ki bodo potekale. Mislim, da smo preveč optimistični, če menimo, da bodo imeli učenci namesto zvezkov tablice, bi se pa vsekakor morali posvetiti poučevanju učiteljev. Govorijo nam, da nam, da računalniško opismenjevanje ne bi umestili v zgodnje poučevanje, ker se bo to tako ali tako izvajalo pri vseh predmetih pozneje, ampak trdim, da je tudi precejšen odstotek učiteljev v prvi triadi, ki pri tem ne bi bili dovolj samostojni in samozavestni.

Astrid Videc:  Strinjam se, da je digitalizacija v izobraževanju eden izmed pomembnih dejavnikov in da  digitalna znanja nujno potrebujemo. Zelo pomembno je, da v učni proces vključujemo spoznavanje in uporabo digitalnih orodij. Bistvo je to, da otroke naučimo iskanja uporabnih informacij, selekcije teh informacij in varne uporabe v spletnih okoljih, da s sodobnimi didaktičnimi pristopi in vključevanjem digitalnih vsebin pouk popestrimo in ga s tem tudi prilagodimo specifičnim učnim stilom in potrebam naših učencev. Nikakor pa nisem pristaš tega, da bi v šolskem sistemu digitalizacija prevladala. Digitalna gradiva naj bodo podpora pouku, učiteljev didaktični ali učni pripomoček, motivacijski dejavnik, naj razvijajo raziskovalne veščine, vendar ne smejo postati edino sredstvo učenja. 

Uvedba računalništva kot obveznega predmeta je postala nuja, a se zavedamo, da trenutno to še ni mogoče, saj za izvajanje predmeta zaenkrat nimamo ustreznega kadra, hkrati pa tudi ne potrebne opreme in ponekod dostopnosti, ki bi omogočala vsem učencem in učiteljem enake možnosti. Vsekakor pa do te spremembe mora priti.

V kolikšni meri se digitalizacija v šolah že izvaja?

Mateja Urbančič Jelovšek: Ponekod vsako leto en dan dejavnosti namenijo digitalnemu opismenjevanju (po celotni vertikali), ki se med seboj nadgrajujejo. Učitelji naj bi imeli vsako leto vsaj eno izobraževanje na to temo in nato bi vključevali vsebine v redni potek dela.  Sicer pa vsi učitelji po potrebi uporabijo pri pouku prenosnik ali tablico. Mi imamo na šoli 28 tablic in 28 prenosnikov – temu rečemo prenosna računalnica.

Mojca Brejc: Vsi smo še pod vtisom korone, ko smo čez noč vzpostavili šolo na daljavo. Zdaj pa še vedno uporabljamo interaktivna gradiva pri pouku in spletne kanale komunikacije.

Gregor Pečan: Trenutno je v teku razpisi digitrajni učitelj, a je že ta preveč velikopotezno zastavljen za tako kratko časovno obdobje. V roku dveh let in pol naj bi s tem izobrazili 20 tisoč učiteljev.  Gre za izobraževanje, ki poteka 13x po osem ur. In kolikor sem se pogovarjal z ravnatelji, je to precej utopična zamisel. Zadevo bi bilo treba zastaviti na bolj realnih temeljih, še zlasti zdaj v času hude kadrovske krize, s katero se soočamo v šolstvu in bo ta v naslednjih nekaj letih zagotovo močno eskalirala.

Astrid Videc: Velik preskok uporabe IKT tehnologije se je zgodil v času covida. Pridobili smo mnogo znanj in veščin, ki jih še naprej uspešno vključujemo v različne faze učnega procesa in vsakdanjega življenja. Pri nas učenci vsebine še vedno zapisujejo z roko, v zvezke in delovne zvezke, predstavitve raznih vsebin in utrjevanja pa potekajo tudi preko spletnih omrežij in različnih orodij, s pomočjo IKT tehnologije pripravijo razne predstavitve, referate, preko spletne aplikacije se prijavljajo na izbirne predmete, opravijo kakšno anketo, … Vsako leto sodelujemo tudi v projektu Teden pisanja z roko.

Kaj menite o kritikah, ki pravijo, da bi otroci ob povečani uporabi digitalnih naprav v šoli ostali brez drugih pomembnih znanj, kot je pisanje z roko? 

Mateja Urbančič Jelovšek: Grafomotoriko se vadi lahko tudi na tablici z različnimi didaktičnimi igrami. Toda potem bi morali imeti svoje tablice. Sicer pa mora v osnovni šoli pisanje še vedno ostati primarna dejavnost. Poleg tega je treba misliti na opremljenost šol. Nazadnje smo denar za IKT dobili v covid času. Če ne bo vsako leto posodabljanja, nimamo dosti možnosti za digitalno opismenjevanje.

Mojca Brejc: Debata o pisanju in ne pisanju je zanimiva, a skoraj nikomur več ne pride na misel, da bi sporočilo poslal napisano z roko in potem sporočilo skeniral, tudi če lepo piše. 

Astrid Videc: Uporabimo najboljšo kombinacijo klasičnih in digitalnih pristopov k poučevanju in učenju, razvijajmo ustrezne veščine, vključujmo in uporabljajmo pridobljeno znanje kot podporo našemu vsakdanjemu delu, učenju in življenju, a ohranimo in negujmo pomen in občutek, ko zase ali za koga drugega nekaj naredimo čisto po »starem«, ali ko zase ali za nekoga kaj zapišemo z roko in s srcem.

Gregor Pečan: Ne vidim potrebe, da bi zaslonski mediji v celoti zamenjali šolski program. Nenazadnje pa tudi, če bi imeli povsod digitalne table je škode za otroke bistveno manj v primerjavi s tistim, ko otroci buljijo v zaslone v prostem času. Če bi se to skrčilo na največ eno uro, ostalo pa v šoli, bi bilo v redu. Razlika je tudi v tem, ali gledaš v zaslon, ki je 15 cm stran od oči, ali v tablo, ki je oddaljena meter in pol.

Digitalizacija šolstva potrebna je po mojem mnenju potrebna, saj nikoli več ne bomo zasukali kolesja nazaj. Vprašanje je, ali cepetamo na mestu ali pa skušamo iz tega potegniti največ in najboljše, kar lahko. Odgovor je jasen. Treba je na pametni način stvari zastaviti in rezultati posledično bodo.

Predvsem pa bi morali veliko storiti na ozaveščanju družbe. Imamo razklano družbo, ko bi eni vse delali na zaslonih, drugi nič. Veliko bo treba narediti na izobraževanju družbe in zavesti in bo treba delovati na ponovnem grajenju in vzpostavljanju zaupanja v strokovnjake. Smo v času, ko povprečni uporabnik bolj zaupa strokovni odločitvi svojega mehanika in mizarja, ne verjame pa učitelju, profesorju in zdravniku. Treba narediti zelo široko zastavljeno družbeno akcijo, da znajo ljudje filtrirati stvari, ki jih preberejo na spletu.