Tako skuhate najboljši paprikaš

Visoko v vrhu najbolj priljubljenih jedi z madžarskim navdihom, ki jih poznamo in redno kuhamo tudi pri nas, je nedvomno piščančji paprikaš. Recept je zapisan v aktualnem tedenskem jedilniku, kuhali ga bomo v sredo, zraven pa vam ponudimo še zanimivo, s porokami povezani zgodbo o tej tradicionalni jedi, ki smo jo našli v pravkar izdani kuharski knjigi Matildina kuhinja.

Vanjo je Kranjčanka Ula Hribar Babinski strnila približno petdeset z madžarsko kulinariko prežetih receptov svoje tašče Matilde Babinski, ki je živela v vojvodinski vasici Mihajlovo, kako uro vožnje od Novega Sada.

Za dober paprikaš je treba najti dobro papriko.

Avtorica je sicer diplomirana ekonomistka in medicinska sestra, ki pa se ukvarja z različnimi stvarmi, med drugim po Gorenjskem redno vodi kuharske tečaje za starejše kot tudi ranljive skupine, ti pa poleg razgibane priprave domačih jedi zajemajo še klepet in vključevanje omenjenih skupin v družbo.

Tradicionalno: vsako soboto

Takole torej o paprikašu pravi vsestranska Kranjčanka: »Če obiščete Madžare v Mihajlovu, jih ne smete zapustiti, ne da bi poskusili paprikaš. To je najbolj tradicionalna jed, ki so jo kuhale gospodinje enkrat na teden, navadno ob sobotah, in ta tradicija se je ohranila vse do danes.«

Tudi za piščančji paprikaš velja, da ga vsak kuhar pripravi malo drugače.

Priprava se začne s čebulo, ki jo je treba na drobno narezati in potrpežljivo ter previdno prepražiti: »Lahko jo prepražimo na sončničnem olju, lahko tudi na gosji masti. Pražimo na majhnem oziroma srednjem ognju, saj se čebula ne sme se prismoditi, niti malo ne.« Ko po približno pol ure začne skoraj razpadati, je čas, da dodamo ključno sestavino – mleto papriko.

»Paprike dodamo kar veliko, vsaj eno žlico, lahko tudi več. Uporabljam klasično mleto sladko papriko, ki jo dobimo v vsaki samopostrežni trgovini pri nas. Občasno pa v našo kuhinjo v Kranj pripotuje tudi sladka mleta paprika iz Vojvodine. Če želimo in če obožujemo pekoče jedi, lahko dodamo tudi nekaj mlete ostre paprike,« pravi Ula Hribar Babinski. Papriko s čebulo pražimo le nekaj sekund, zatem je že čas, da v gre v lonec meso.

Piščančji, svinjski, ovčji

»Za pripravo paprikaša Madžari v Vojvodini uporabijo meso s kostmi. Vrsta ni tako pomembna. Največkrat skuhajo piščančjega, lahko pa tudi svinjskega ali ovčjega. Na tradicionalnih porokah postrežejo dve vrsti, in sicer v različnih barvah jušnikov, da gostje vedo, katerega jedo. Poleg mesa lahko v to redko enolončnico vključimo krompir, grah, stročji fižol, celo svežo papriko.«

Jed je odlična tudi takrat, ko jo skuhamo v kotličku.

Da bi bila jed bolj nasitna, gospodinje, ki jih je Kranjčanka spoznala v vojvodinski vasici, dodajo še žličnike ali knedlce. Te vkuhajo proti koncu, pripravijo pa jih čisto preprosto: eno jajce pomešajo z dvema žlicama moke in malce soli. »Nastane naj zmes srednje trdote, bolj tekoča kot gosta. Zmes nato zajamemo v žlico in jo vkuhamo v paprikaš,« pravi sogovornica.

Znana madžarska jed postane s tem še kanček bolj podobna v naših krajih zelo razširjeni in še danes priljubljeni kokošji obari oziroma enolončnici, ki ji z nemško popačenko radi rečemo kar ajmoht. Seveda pa je v paprikašu še ena sestavina, ki da jedi tako ime kot značilno barvo in seveda okus – mleta sladka paprika.