Terezija Balaževič: izdeluje rože in piše pesmi (FOTO)
Iz krep papirja, strokovno cvetnega papirja, rože na Slovenskem izdelujejo že lep čas. Menda začetki segajo v drugo polovico 19. stoletja, sprva v mestih, potem še na podeželju. Na srečo se to ljudsko izročilo ohranja, tudi ali predvsem po zaslugi marljivih rokodelk. Ena od njih je 73-letna Novomeščanka Terezija Balaževič, ki nas prijazno sprejme na svojem domu, skupaj z možem Franjom, 12-kratnim jugoslovanskim prvakom v rokoborbi.
Za naravno ni bilo denarja
Na mizi nas pričaka šopek iz krep papirja, nekaj umetnin je na polici, nekaj na steni, vsi so prava paša za oči. »Moja mama me je naučila te veščine, njo pa njena mama. Mama Barbara je bila vesela, ker nadaljujem tradicijo,« začne Terezija, ki ima tudi certifikat Arf&Craft Obrtne zbornice Slovenije. Več kot upravičeno, saj zna iz papirja izdelati kar 25 vrst cvetja, od vrtnic do sončnic. »Lotim se vsega, a včasih kar ne uspe. To delo me veseli in sprošča. V resnici se igram.«
Začetkom rokodelstva je posredno botrovalo njeno pesnikovanje. Izdala je že štiri pesniške zbirke, v Društvu upokojencev Novo mesto tudi vodi pesniško sekcijo. Ko je pred vrsto leti v Šmarjeških Toplicah predstavljala svojo knjigo, si je izdelala šopek iz krep papirja. Ker je požel veliko zanimanja, se je lotila dela. »In se je začelo: ena rožica tu, druga tam,« se spominja začetkov, ki so se do danes spremenili v številna naročila, tem z veseljem ustreže in tudi zasluži kakšen evro. Ko je še živela doma, so bili drugi časi. »Včasih niti ni bilo denarja, da bi kupili naravno cvetje, to so bili časi, ko so se iz krep papirja delali venci, šopki za poroke pa okraski za novoletno smrečico in božji kotek.«
Franjo nareže liste
»Poznamo več vrst krep papirja, razlikuje se po barvi in debelini lista. Največkrat ustvarjam iz tankega, ki ga kupujem v knjigarni v Trebnjem, kjer mi prijazna Andreja Jerak najde primernega in tudi cenovno ugodnega, v Novem mestu je dražji. Sicer pa najboljšega izdelajo Italijani. Na trgu se pojavlja tudi kitajski, ki pa ni primeren za ustvarjanje,« nadaljuje Terezija, ki se je specializirala predvsem za izdelavo vrtnic.
»Najprej mi Franjo, ki je zelo pedanten, nareže liste. Za en cvet jih porabim 12. Da naredim šopek vrtnic z 20 do 22 cvetovi, traja do pet ur. Vsak list vzamem posebej v roke in ga nafrkam, oblikujem na poseben način. A ni ga moč dobro zviti, če ne oslinim prstov,« pojasni sogovornica. »Vmes mož, sicer strojni inženir, nareže kovinsko žico, ki jo kupiva na Hrvaškem, saj je cenejša kot v Sloveniji,« še izvemo od Terezije, ki je upokojitev dočakala kot gostinka v novomeškem Revozu, kjer je delala kar 32 let.
»Rože iz papirja delam skoraj nezavedno, tudi vidim še dobro. Želim si, da bi se ta tradicija ohranila. Včasih sem imela tudi delavnice za šolarje v Šmarjeti, zdaj ne več. Menim pa, da bi morali bolj vključevati tako znanje oziroma ga ponuditi otrokom kot dejavnost,« poudari Balaževičeva. Njene rožice so na prodaj v trgovini v Šmarjeških Toplicah in trgovini Tuš. Svojčas je imela tudi delavnice za vse, ki so prišli v zdravilišče na počitnice ali rehabilitacijo, a jih je odnesla epidemija. Bi jih pa še vodila, da bi si gostje popestrili bivanje na Dolenjskem.
Do zdaj je izdala pesniške zbirke Dajem iz srca, Podobe v srcu, Dotik življenja in Ko tišina govori, pripravlja že peto.
