Tetovirala sta se tudi pisatelj in muzikant

Dvanajsta izdaja konvencije slovenskih in mednarodnih tetovatorjev na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču je minuli konec tedna privlačila ljudi od blizu in daleč; kako tudi ne, saj so tetovaže že dolgo del vsakdanjika in jih množično nosijo mlajše in starejše generacije tudi pri nas – od Luke Dončića, ki si onstran luže pridno zapolnjuje levo podlaket, pa do domačih narodno-zabavnih estradnih zvezd, kot je Dejan Krajnc iz Poskočnih muzikantov, ki si je v prestolnico prišel še dodat barve pod kožo. Ali drugih znanih imen, kot je mladinski pisatelj Žiga X Gombač, ki je soboto prav tako izkoristil za dopolnitev svoje zbirke.
 

Celo z daljne Japonske

Precej simpatično je to širjenje tetovaž po kožah Slovenk in Slovencev opisal Bartolo Lampret, ki je na konvenciji (kot na prejšnjih) skrbel za stike z javnostmi: »Tetovaže nimajo več subkulturnega pomena. Tako splošno razširjene so, da sva zadnjič o tetoviranju govorila z županjo nekega slovenskega kraja, ki je prav tako tetovirana,« pojasni.

Tudi na sejmu je bilo – ob motoristih ter mladih modernega videza, h kateremu spadajo tetovaže – videti precej ljudi iz prejšnjega tisočletja, ki so si ne le ogledovali, ampak so se tudi porisovali; vmes je lahko njihov naraščaj počakal v otroškem kotičku angleške šole za otroke, kjer so imeli profesionalne vzgojiteljice in otroške tetovaže.

»Z leti smo se naučili marsikaj,« ugotavlja organizator Aleš Škapin, ki je z ekipo pol leta garal, da je minuli vikend tetoviranje stopilo na veliki oder.
Na tem je bilo resnici na ljubo marsikaj, saj je samo tetoviranje individualni dogodek, ki načeloma privlači poglede, ne pa tudi publike, ki bi želela gledati vsak vbod. Ljudje so se sprehajali med tetovatorkami in tetovatorji ter si izbirali mojstra, ki mu bodo dovolili ustvariti izdelek za vse življenje in pri katerem ni pretiranih reklamacij.

Tovrstna konvencija, na katero pridejo mojstri celo z daljne Japonske, pa je krasna priložnost za primerjavo mojstrskih slogov, odtenkov in podrobnosti. »Sodelujoči so iz 17 držav, pa ni lahko najti tetovatorja, ki bi vam naredil tatu takoj, tukaj in zdaj,« opomni Škapin: in v resnici so bili v zgodnjem sobotnem popoldnevu tako rekoč vsi stoli zasedeni, strojčki so brneli in na kožah so nastajale umetnine.

»Dela jim ne zmanjka, čeprav niso bili prej dogovorjeni. Pavze pa imajo, da si odpočijejo in se koncentrirajo, ne nazadnje so umetniki,« pojasni Lampret, ko se sprehodiva mimo dveh tetovatorjev, ki sta imela edina prosta stola.

Škapin pojasnjuje, da so se v drugem dogodku sezone premaknili s štajerskega konca na primorskega, čeprav bi se še radi vrnili v Maribor, ki je imel zelo dobro obiskane konvencije, »ampak je kupna moč manjša. Tetovatorji pa imajo svojo ceno, in če je ljudje ne morejo plačati, se ne vrnejo.« Je pa nadalje opozoril, da denar ni edina težava:

»Naš narod je močan, imamo pa žal eno najbolj zapletenih birokracij na svetu.« Tetoviranje pa je pri nas vendarle postala dejavnost oziroma emancipiran poklic obeh spolov, ki ima zdaj svoje sejme, združenje in standarde.
 

Šele po temeljitem razmisleku

Precej ljudi se danes lažje in hitreje tetovira, kot pa razmisli o tetovaži; še posebno mladi so zaletavi kot vedno. Dva, ki sta pošteno porisana, smo povprašali, kaj bi svetovala mladim oziroma tistim s še neporisano kožo. Žiga X Gombač pravi, da je treba biti pozoren na nekaj reči:


»Motiv ti mora biti kul za vedno. Izbrati je treba dobrega umetnika. Cena pa ne sme biti omejitev.« Krajnc pravi, da mladim svetuje, naj se pred prvim pikom v kožo posvetujejo s starši in umetnikom, ki bo stvar izvedel: »Vsaka podoba naj ima svoj pomen, da vam na stara leta ne bo žal. Za vsakim mojim tatujem se skriva zgodba, ki mi veliko pomeni in mi vedno bo.«