Tine preživel sedem dni snežnega viharja v steni, takšen je bil njegov zadnji pogled (FOTO)
Letos minevata natanko dve desetletji od 2. oktobra 2004, ko se je legendarni alpinist in avtor nepogrešljivih alpinističnih in planinskih vodnikov Tine Mihelič, veliki poznavalec Julijskih Alp, Dolomitov in južnoameriških Andov, odpravil na svojo poslednjo pot.
Spektakularno reševanje
Tine Mihelič se je na začetku svoje alpinistične poti udeležil alpinističnega tečaja v Vratih pri legendarnem alpinistu Jožu Čopu. Leta 1964 se je udeležil prve slovenske (jugoslovanske) odprave v južnoameriške Ande in tam osvojil številne neosvojene vrhove. Leta 1965 je v francoskih Alpah v severni steni Druja zaradi vremenskega preobrata preživel sedem dni v steni v snežnem viharju. Naveza je bila rešena v spektakularni reševalni akciji, v katero je bila vključena tudi francoska vojska.
Ko se naslednjega dne ni vrnil s ture, nihče pa ni točno vedel, kam je šel, je bila sprožena velika iskalna akcija, v kateri je sodelovalo več kot 60 gorskih reševalcev, Letalska enota policije in njegovi prijatelji, družina in soplezalci. Potem ko so v Vratih našli njegov avto, so gorski reševalci iskanje lahko zožili na območje Triglava in sosednjih gora.
110-krat je preplezal Triglavsko severno steno.
»Tineeeeee!« je odmevalo od Triglavske severne stene, ki jo je pogrešani alpinist preplezal več kot 110-krat, zato sta ga tudi v njej iskala alpinista Pavle Kozjek in Silvo Karo. Na skalni polički tik nad začetkom plezalne poti na 2419 metrov visok Pihavec so ga našli šele peti dan. Obsedel je na polički, pod glavo si je dal nahrbtnik in se naslonil nanj, njegov zadnji pogled je bil obrnjen k Triglavu. Izkazalo se je, da se mu je ustavilo srce. Star je bil 63 let.
Goram se ni mogel upreti
Tine Mihelič se je v gore zaljubil že kot otrok in jim ostal zvest do smrti. Po poklicu je bil violinist v Slovenski filharmoniji, med gorniki pa je znan kot vrhunski alpinist in po številnih alpinističnih in planinskih vodnikih, s katerimi je doživeto in čustveno vabil v gore, zato je obveljal za velikega gorniškega poeta. Posthumno je izšla njegova avtobiografska alpinistična izpoved Klic gora, v kateri je opisal bistvo svojega občudovanja gora, med drugim tudi misel: »Gore me privlačijo s skrivnostno silo, ki se ji preprosto ne morem upreti. To silo imenujem klic gora.«
Obsedel je na skalni polički, pod glavo si je dal nahrbtnik in se naslonil nanj, njegov pogled je bil obrnjen k Triglavu.
Po njegovi smrti se je plezalnega brezpotja na Pihavec prijelo ime pot Tineta Miheliča, ob vstopnem kaminu pod poličko, kjer je obsedel, pa so mu prijatelji in sodelavci iz Slovenske filharmonije postavili spominsko ploščo, na kateri je napis: »Gore so mi vedno žarele v posebnem čarobnem blesku; še danes čutim globoko v sebi, da mi pojejo pesem o večni lepoti!«
Točno tak čudovit dan je bil minulo nedeljo, ko se je po njegovi poslednji poti vila dolga kolona gornikov, udeležencev Tinetovega spominskega pohoda, ki ga vsako leto organizirajo njegovi družina in prijatelji. Po dveh dneh neurij in sneženja v visokogorju se je prav na ta dan razjasnilo nebo in ob letošnji okrogli obletnici se je pohoda lahko udeležilo rekordno število ljudi. Zjutraj jih je izpred Aljaževega doma v Vratih do sedla Luknja in naprej do spominske plošče startalo več kot 50, pozneje pa se jim jih je na kulturno-družabnem delu pohoda pridružilo še skoraj 30. Petim izkušenim gornikom je uspelo tudi po poti Tineta Miheliča priplezati prav na vrh Pihavca, ki je bil poprhan s snegom.
Prišli so iz vseh vetrov, poleg njegovih sorodnikov jih je bilo veliko iz njegovega domačega Bohinja, pa kolegov iz Slovenske filharmonije in alpinistov več generacij iz različnih alpinističnih odsekov.
Prijatelji za vedno
Med gorniki, ki so se na pohodu spomnili na velikega gorniškega poeta, sta bila tudi Tinetova soplezalca in prijatelja iz Akademskega alpinističnega odseka Franc Jeromen - Frene in Rudi Rajar - Rudl. Oba sta si naložila že krepko čez osem križev, saj sta rojena še pred začetkom druge svetovne vojne, a sta vztrajno in trmasto po strmih meliščih in brezpotjih dohajala pohodnike z vseh vetrov, ki so se prišli poklonit pokojnemu alpinistu, in z njimi delila svoja skupna doživetja s Tinetom.
Popoldne je zbrano druščino v Aljaževem domu čakalo čudovito in zelo čustveno predavanje Tinetovega mlajšega brata Jožeta Miheliča, ki je v sliki in besedi predstavil njuno otroštvo v Bohinju in njuno skupno alpinistično pot. Ob spremljavi Tinetu zelo ljube Mahlerjeve 5. simfonije se je marsikomu v Aljaževi sobi orosilo oko, vsi skupaj pa so se strinjali, da si lepšega spominskega dneva, kot je bila nedelja, ne Tine ne pohodniki ne bi mogli želeti.
