Tjaša Bertoncelj: Dnevno nas pokliče okoli 70 otrok v stiski

Nedavno smo pisali o samomoru 12-letnice iz okolice Šoštanja, ki je znova v ospredje postavil problematiko samomorilskosti v Sloveniji, ki tudi med mladimi ni več tako redka. 

Slovenija že več desetletij krepko prispeva v svetovno statistiko samomorov. Po podatkih NIJZ zaradi samomora letno po svetu umre več kot 700.000 oseb. V Sloveniji so v letu 2022 prostovoljno končale svoje življenje 402 osebe, od tega je bilo 321 moških in 81 žensk.

Količnik samomorilskosti (število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev letno) je med leti 2013 in 2022 v Sloveniji naraščal. V starosti od 10 do 14 let je bil količnik samomorilskosti 1,09, medtem ko je bil leta 2022 najvišji doslej, in sicer 3,53. V primerjavi z drugimi starostnimi skupinami prebivalstva se delež mladih, ki končajo svoje življenje s samomorom, povečuje. Samomor je v obdobju mladostništva med prvimi tremi vzroki umrljivosti. 

Kot opozarja NIJZ, samomorilno vedenje ni trenutni dogodek, temveč dlje časa trajajoč proces podoben bolezni. Tako se najprej, kot najblažja oblika samomorilnega vedenja, pojavijo samomorilne misli, ki se lahko stopnjujejo do samomorilnega namena, načrta ali celo samomorilnega poskusa. Intervencije in različne oblike pomoči so bolj učinkovite, če posameznika odkrijemo v zgodnjih fazah razvoja samomorilnega procesa.

O stiskah med mladimi in samomorilskosti med njimi smo se pogovarjali s strokovno vodjo Nacionalne mreže TOM (telefon za otroke in mladostnike), ki deluje pod okriljem Zveze prijateljev mladine Slovenije Tjašo Bertoncelj.

S katerimi stiskami se mladi najpogosteje obračajo na telefon Tom?

Pojavnost tematik se skozi leta oz. do epidemije, ni bistveno spreminjala. Med najpogostejšimi temami so tako bila vprašanja povezana z vrstniki (odnosi s prijatelji, sošolci), ljubeznijo (zaljubljenost, razhod, kako osvojiti koga), telesnim razvojem in spolnostjo (menstruacija, nosečnost, zaščita, spolni odnos), šolo (pritiski po uspešnosti, slabe ocene), težave v družini (disfunkcionalni odnosi, nasilje, ločitev), stiske, povezane z internetom, in že takrat opažen trend rasti težav v duševnem zdravju.

Obdobje epidemije pa je prineslo velike spremembe v tematikah. Takrat so v ospredje stopile stiske, povezane z duševnim zdravjem (tesnoba, depresija, samopoškodovanje, samomorilne misli) in pa odnosi v družini.

Trend največje rasti med vsebinami, ki smo jih prejeli v letih 2020 in 2021, je predstavljala samomorilna tematika – ali je uporabnik razmišljal, že načrtuje ali je samomor že poskušal narediti.

Pred epidemijo je vsak šestdeseti kontakt zabeležil samomorilno tematiko, v obdobju epidemije je bil na to temo vezan že vsak trinajsti kontakt.

Leto 2022 je nakazalo, da so se stvari začele vračati v pretekle okvire, številke leta 2023 pa so to še potrdile. Če so na primer med epidemijo v ozadje stopili kontakti, povezani z vrstniki, so se te po epidemiji vrnili na prvo mesto, in sicer kar 18 odstotkov vseh kontaktov je povezanih s stiskami in vprašanji vrstnikov.

Še vedno pa na visokih vrednostih vztrajajo stiske, povezane z duševnim zdravjem. Skupaj s stiskami, povezanimi z odnosi v družini, si delijo drugo mesto. To pomeni, da se vsak peti kontakt otroka nanaša na psihične težave, kot npr. depresija, samomorilen misli, anksioznost, samopoškodovanje, samomorilno vedenje … S takšnimi stiskami se na TOM pogosteje obračajo mladostnice v starostnem obdobju od 16 leta naprej.

V prvem četrtletju 2024 so mladostniki najpogosteje omenjali težave z vrstniki, tej tematiki pa sledijo teme povezane s psihičnimi težavami in družinskimi odnosi. V prikazu relativnih deležev (%) sporočanih težav v obdobju zadnjih 5 let je razvidno, da delež kategorije »Družina« počasi pada, naraščata pa deleža vsebin »Vrstniki« in »Šola«. Psihične težave so se ustalile na vrednosti 15 % vseh kontaktov. Kategorija »Telesni razvoj in spolnost« blago pada že peto let zapored podobno kot prisotnost kategorije »Družina«.

Koliko klicev dnevno sprejmete?

V obdobju zadnjih desetih let smo v enem letu povprečno prejeli 27.000 kontaktov. To je okoli 2000 kontaktov v enem mesecu. Tako da se naši svetovalci - prostovoljci dnevno odzovejo na okoli 70 kontaktov otrok in mladostnikov.

Menite, da je še veliko otrok s stiskami, ki ne pokličejo?

Menimo da ja. Na to pomislimo večkrat, ko nam otroci in mladostniki povedo, da se kar v 40 odstotkih pred klicem na TOM niso zaupali nikomur.

Ali je stisk in težav otrok in mladostnikov vse več ali se trend umirja?

Tisto, ker izstopa v zadnjih šestih letih na TOM telefonu, je premik tematike »Psihične težave« iz šestega mesta pred epidemijo, na drugo mesto v letu 2023.

Za primerjavo naj povemo, da je so bile leta 2018 prve tri najpogostejše teme, s katerimi so se otroci obračali na TOM telefon »Vrstniki«, »Ljubezen« in »Telesni razvoj in spolnost«. Leta 2023 pa so bile te tematike »Vrstniki«, »Psihične težave« in »Družina«.

Skokovit porast samomorilnih namenov mladih, ki je bil na TOM telefonu zaznan v letu 2020 in 2021, se je v 2022 in v 2023 nekoliko zaustavil. Še vedno pa ostajajo številke na zelo visokih vrednostih. Leta 2019 je bilo 107 kontaktov s samomorilno vsebino, leta 2023 pa je bilo teh 206. Opozoriti želimo, da se na TOM telefon mladi večinoma obračajo v stanjih, ko le razmišljajo o samomoru in s svetovalci – prostovoljci morda sploh prvič delijo, kako se v resnici počutijo. Predvsem dekleta so tista, ki se soočajo s samomorilnimi mislimi (2/3 dekleta, 1/3 fantje) in se o njih najraje pogovarjajo v TOM-ovi spletni klepetalnici in preko e-pošte; kar petkrat pogosteje kot po telefonu.

Dobite veliko klicev otrok in mladostnikov, ki razmišljajo o samomoru?

Zadnja leta naraščajo kontakti, kjer mladi poročajo o depresiji, samopoškodovanju in razmišljanju o samomoru. V ozadju tega so lahko različne problemske situacije. Mladi pogosto poročajo o raznih disfunkcionalnih odnosih, odsotnosti zaupanja in pogovorov v družini, odtujenosti, nepovezanosti, nerazumevanju staršev. Prisotne so lahko tudi različne oblike nasilja, alkoholizem, duševna motnja starša. Poročajo tudi o medvrstniškem nasilju, nesprejetju med vrstniki in osamljenosti. Nekateri so v hudi stiski tudi zaradi nesrečne ljubezni in razhoda. Pogosto se soočajo z nizko samopodobo in ne sprejemanjem samega sebe. Največkrat gre za preplet več različnih situacij in dogodkov, ki mladostnika pripeljejo v občutek brezizhodnosti, kar prikazujejo tudi spodnji primeri:

Kaj je po vašem mnenju vzrok za razmeroma veliko število samomorov med mladimi v Sloveniji?

Povečanje števila samomorov med mladimi je kompleksen problem, saj je razvoj samomorilnosti posledica zapletenega sovplivanja različnih bioloških, psiholoških, socioloških, kulturnih in okoljskih dejavnikov. V sodobni družbi se soočamo z izzivi, ki lahko močno vplivajo na duševno zdravje posameznikov, še posebej mladih.

Vse od splošne družbene klime in negotove prihodnosti, gospodarskih in okolijskih kriz, vedno večjega individualizma, tekmovalnosti, vplivu tehnologije na naša življenja, stila vzgoje in še bi lahko naštevali.

Mladi se pogosto soočajo s pritiski, da bi dosegli visoka pričakovanja glede uspeha, videza, družbene sprejetosti. Nenehno se primerjajo s popolnostjo, ki jo pogosto prikazujejo družbena omrežja, kar lahko ustvarja občutek neustreznosti in nizke samopodobe. To pa seveda ne gradi dobrih medosebnih odnosov in dobre šolske klime, ampak odpira prostor samodestruktivnosti in medvrstniškemu nasilju.

Pri veliko otrocih in mladostnikih danes opažamo željo po hitrih dosežkih, nizko frustracijsko toleranco, pomanjkanje socialnih veščin, nezmožnost reguliranja svojih občutkov in pomanjkanje smisla življenja.

Pomanjkljiva dostopnost do ustreznih storitev na področju duševnega zdravja je lahko v Sloveniji dodatna težava. Nedostopnost pomoči v lokalnem okolju otroka, dolge čakalne vrste, pomanjkanje strokovnjakov, ustreznih oblik pomoči in nezadostna ozaveščenost o možnih oblikah pomoči, lahko otežujejo iskanje pomoči.

Reševanje teh težav zahteva celovit pristop, ki vključuje destigmatizacijo iskanja pomoči, izboljšanje dostopnosti do pomoči, krepitev izvajanja preventivnih programov, zagotavljanje potrebne finančne podpore programom na področju duševnega zdravja, itd. Hkrati je pomembno sodelovanje različnih strokovnjakov in sektorjev ter nenehno spremljanje in prilagajanje politik glede duševnega zdravja v skladu s spreminjajočimi se potrebami družbe.

Imate kakšen nasvet za starše otrok, ki razmišljajo o samomoru? Kako ravnati kot starš, ko izveš, da tvoj otrok razmišlja o končanju življenja?

Mladim in njihovim staršem bi radi predali povabilo, da kadar so v stiski, ko so torej notranja občutja pretežka, da jih ne nosijo sami. Ni treba, da se sami ukvarjajo s težavo in jo sami rešujejo. Vsako še tako na prvi pogled nerešljivo in težko situacijo lahko začnemo reševati tako, da se najprej nekomu zaupamo in pogovorimo, kajti prav vsi ljudje potrebujemo pogovor. Kadar smo negotovi, žalostni, jezni, razočarani, nam pogovor lahko pomaga, da se počutimo lažje, se razbremenimo, umirimo in dobimo občutek, da v stiki nismo sami. 

Mladi se lahko obrnejo na starše, skrbnike, katere druge sorodnike, učitelje, trenerje, prijatelje itn. In če imajo občutek, da te osebe v svojem življenju nimajo, smo jim vedno na voljo svetovalci TOM telefona. Tukaj bo vedno nekdo, ki se bo prijazno odzval, prisluhnil, razumel, spodbujal in skupaj z njimi poiskal možne rešitve.

Mladim bi prav tako radi povedali, naj ne obupajo in naj aktivno iščejo pomoč, če naletijo na gluha ušesa, ko se obrnejo na nekoga v svoji bližini. Poskušajo naj večkrat in vztrajajo, dokler ne najdejo osebe, ki jim bo v pomoč in podporo.

Starše bi prijazno povabili, da znajo presoditi, kdaj je čas, ko družina potrebuje pomoč strokovnjaka, ki jim bo pomagal čez življenjsko ali odnosno krizo.

V medijih poročamo o porastu medvrstniškega nasilja. Je tudi po vaših izkušnjah s Toma tega vedno več? Ali ima medvrstniško nasilje primerno obravnavo? Ali sploh rešujemo ta problem? Kaj bi lahko izboljšali pri reševanju te težave?

TOM telefon je pogostokrat prvi zaveznik otrok in mladostnikov v primerih medvrstniškega nasilja, saj je TOM zaupen, anonimen in brezplačen. Mladim to daje dober občutek, da se odločijo spregovoriti, tudi v mnogih primerih (40 %), ko se pred tem niso zaupali še nikomur. Tudi staršem ne.

Straši pri mnogih otrocih žal niso prva izbira zaupane osebe. Otroci imajo velikokrat kljub dobrim odnosom v družini prevelik občutek krivde ali sramu, da bi se zmogli zaupati staršu, učitelju ali kakšni drugi osebi v bližini.

Prisoten je močan občutek, da bi morali vse težave reševati sami in občutek, da če se bodo vedli po zahtevah nasilneža, da se bo nasilje končalo. Zato ti otroci potrebujejo najprej nekoliko spodbude, informiranje in razbremenjevanje krivde, preden uspejo narediti ta korak in se zaupati. Tom telefon tako predstavlja varno okolje, kjer lahko neobremenjeno raziskujejo možnosti za rešitev problema, brez stigme, občutkov strahu in sramu.

Kadar se otrok, ki je žrtev medvrstniškega nasilja, zaupa odrasli osebi, je pomembno, da v pogovoru pristopi neobtožujoče in empatično. Odrasli naj otroka ne sprašuje, kaj je sam storil, da je izzval takšno vedenje, saj veliko večino časa žrtev ni storila ničesar, kar bi storilce nasilja izzvalo. Postavlja naj občutljiva vprašanja in mu da vedeti, da mu verjame in da je njegova stiska huda.

Odrasli namreč pogosto zmanjšujemo pomembnost nasilja, ki ga otroci doživljajo, ali jih označimo za »preobčutljive«. To pri otroku le še poglobi stisko in zmanjša verjetnost, da bo poiskal podporo pri odraslih. Povprašamo o tem, kaj je že sam poskušal storiti, da bi se nasilje prenehalo. 

Ponudimo našo podporo, ponudimo pogovor, če ga potrebuje, delimo pa lahko tudi dodatne vire pomoči, ki so v pomoč pri spopadanju z nasiljem. 

Stik z odzivnimi, prisotnimi in senzitivnimi odraslimi, ki so lahko opora in zgled, varen okvir, model odraslosti, mladostnike pritegne do te mere, da zaupajo.

Zagotovo je najučinkovitejši varovalni dejavnik varno in toplo družinsko okolje, v katerem odraščajo. Prav tako pa pozitivna, varna in spodbudna klima v razredu, ki ga otrok obiskuje. Šola oz. razredniki lahko zelo veliko naredijo s spodbujanjem kulture spoštovanja, vključenosti in prijaznosti v celotni šolski skupnosti. Odličen učinek imata spodbujanje pozitivna vedenja ter nudenje priložnosti učencem za razvoj empatije in razumevanja.

Otroci posnemajo vedenje staršev – če ti uporabljajo vzgojne metode, ki temeljijo na kaznovanju, grožnjah in premoči, je večja verjetnost, da bodo tudi sami želeli izkazovati premoč nad vrstniki ali pa bodo v odnosih z njimi zavzeli podrejeno vlogo.

Poleg ustvarjanja pozitivnih družinskih odnosov pri preprečevanju pojavljanja nasilja pomaga tudi pogovor o tem, še preden se zgodi. Tako je otrok seznanjen s strategijami, ki jih lahko uporabi, če bi se znašel v vlogi žrtve. Starši ga lahko naučijo odzivov, s katerimi lahko svoje meje ohrani na spoštljiv način (npr.: »Nehaj, to mi ni všeč.« Ali: »Zdaj sem jaz na vrsti.«).

Z otrokom lahko tudi večkrat in na različne načine odigrajo situacijo nasilja. Otroku morajo ob tem povedati, da želi učenec, ki izvaja nasilje, občutiti moč nad žrtvijo in z njene strani dobiti neki odziv, zato pretirano izkazovanje čustev in upiranje žrtve lahko še poslabša situacijo.

Najboljši način je, da se žrtev odzove na umirjen, samozavesten način. Učenca, ki izvaja nasilje, naj pogleda v oči, zbere pogum in skuša prekiniti nasilje z jasnimi neposrednimi frazami, kot so npr. »Ta komentar bom kar ignoriral«, »Nehaj, ne delaj tega«, »To je tvoje mnenje«, »Nehaj se norčevati iz mene, to je nesramno«, in nato odide.

V pogovoru o nasilju lahko starši otroku povedo, da je njihova vloga izjemno pomembna, tudi če niso ne žrtve ne tisti, ki izvajajo nasilje, temveč so priče nasilju. Veliko možnosti obstaja, da bo otrok namreč nekoč v vlogi opazovalca nasilja. Ob upoštevanju dejstva, da so opazovalci največja skupina udeležencev nasilnih situacij, je zelo pomembno, da jih ozavestimo, kako močni so in kako lahko veliko pripomorejo k preprečevanju takšnega vedenja.

Opazovalci lahko glasno izrazijo nestrinjanje s tem, kar počne učenec, ki izvaja nasilje, lahko se postavijo v bližino žrtve ali ji namenijo nekaj prijaznih besed, lahko se soočijo z učencem, ki izvaja nasilje in mu povedo, da je njegovo početje nesramno, ali pa poiščejo pomoč (gredo po odraslo osebo).

V prvi vrsti pa naloga odraslih, da jasno in učinkovito ustavijo tisto osebo, ki nasilje izvaja in z njo pričeti učenje, kaj gradi dobre medosebne odnose.

Pri obravnavi medvrstniškega nasilja sta zelo pomembni še dve področji. Prvo področje je vzpostavitev jasnih politik in pravil obravnave medvrstniškega nasilja, ki opredeljujejo, kaj je nasilništvo, kakšne bodo posledice za tovrstno vedenje ter postopke za prijavo in preiskavo incidentov. Drugo področje pa je vzpostavitev jasnih politik in pravil prijaznega komuniciranja, ki opredeljujejo, kako se rešujejo konflikti, kako se popravi škoda po morebitnih primerih medvrstniškega nasilja ter se osredotoča na obnovo odnosov in spodbujanje odgovornosti namesto zgolj kazni.