To je bil dan, ko je v Idriji zmanjkala tona žlikrofov (FOTO)

Dolge vrste pred stojnicami so dajale slutiti, da je obisk še večji kot lani. Lokalna govorica se je mešala s tujo, veter je sem in tja po tleh raznesel lične kartonaste skodelice, v katerih so se bohotili žlikrofi na tisoč in en način. Da, idrijska »odprta kuhinja« je z leti postala pravi hit.

Žlikrofi so vsi dobri, skrivnosti pa se skrivajo v omakah.

Praznik idrijskih žlikrofov, ki je v soboto potekal v Mejci, je v mesto spet privabil množico ljudi. Nekateri so kulinarično poskušanje združili z udeležbo na HG Trail Idrija, druge je zvabila »le« reklama za žlikrofe v sodobni preobleki. Vsi so imeli kaj videti – oziroma v tem primeru poskusiti. Festival, ki ga je organiziral Zavod ID20, je ponudil celodnevno dogajanje (od kupa ponudnikov in certificiranih proizvajalcev žlikrofov do tradicionalnega tekmovanja v kuhanju divjačinske bakalce in letošnje novosti sladkega otoka), a glavna zvezda so bili jasno – žlikrofi.

Domačini prisegajo na klasiko

Odgovor na vprašanje, katera kombinacija vam je najljubša, je bil pri slehernem obiskovalcu, s katerim sem poklepetala, drugačen. Veliko, predvsem domačinov, jih še zmeraj prisega na klasične žlikrofe z bakalco ali ocvirki, a se v zadnjih letih (prav po zaslugi festivala, ki se je že dodobra usidral kot ena najtežje pričakovanih prireditev v mestu) v ospredje vedno bolj prebijajo »zanimive« kombinacije, ki bi pri naših nonah zelo verjetno naletele na začudenje, če ne celo ogoročenje.

Skuhali so jih kakšno tono.

Ena od obiskovalk je tako kot vrhunsko kombinacijo posebej omenila žlikrofe na postrvji kremi s čipsom iz stebla čebule in maline, spet druga – domačinka – je kot favorita omenila vegi žlikrofe s tartufato in zmletimi lešniki. Malemu dečku pri sosednji mizi je bilo vseeno, samo da žlikrofi so. Ob knapovski jedi je bila na festivalskih stojnicah pestra tudi ponudba pijač, predstavili so se nekateri že uveljavljeni ponudniki, od pivovarne Zajc z Reke, izbranih vin Kleti Brda do »prfarskega« destilarja džina Uroša Štucina in izvirnih koktajlov.

Pestrost omak

Matevž Straus iz Zavoda ID20 je povedal, da se na festivalu skuha okrog tono žlikrofov. Nekaterim ponudnikom jih zmanjka že precej pred zaključkom, kar je ne nazadnje želja slehernega od njih. »Vsako leto je več zunanjih gostov in to je bil tudi naš namen. Da festival ni omejen samo na lokalno publiko. Letos nam je uspelo, da so ponudniki pripravili bolj raznovrstne omake, vedno je bila namreč težava, da so ostajali v zanje 'varnih', tradicionalnih okvirjih.

Šest ponudnikov je idrijske žlikrofe postreglo z 19 omakami. Poleg tega smo v prejšnjih letih uvideli, da potrebujemo tudi pestrejšo ponudbo sladic, zato smo letos kot novost dodali sladki otok,« je dodal Straus. Za med so šli žlikrofi na posteljici iz lisičk in z mavrahi. Odlično je uspela tudi izmenjava s Hrastnikom, ki se je predstavil s svojo stojnico, rudarsko godbo, na festivalu se je mudil tudi hrastniški župan Marko Funkl. Ko smo ga pocukali za rokav, je komaj prispel v Idrijo, tako da svojih vtisov s pokušnje žlikrofov še ni mogel podati, a staviti bi si upali, da je našel vsaj eno všečno kombinacijo. Idrijski župan Tomaž Vencelj je imel medtem polne roke predvsem s sprejemanjem predsedniških kandidatov, ki so festival izkoristili za nagovarjanje potencialnih volivk in volivcev, o pestri kulinarični ponudbi v Mejci pa je povedal: »Idejo o dogodku na temo idrijskih žlikrofov, ki jo je Krajevna skupnost Idrija pred leti zasejala skupaj z Idrijsko-cerkljansko razvojno agencijo, sta vrhunsko nadgradila Mladinski center Idrija in zavod ID20.« Strinjal se je, da so ponudniki šli iz svojih okvirov in s tem tudi domačinom, ki smo z žlikrofi zrasli, odprli nova kulinarična obzorja. Strahu pred »nemogočimi« kombinacijami ni več – pred leti pa bi ob hkratni omembi žlikrofov in majonezne omake tudi sami privzdignili obrvi.

Izvedba na plečih prostovoljcev

Festival sicer ne mine brez vsaj trohice zdrave tekmovalnosti. Na tradicionalnem tekmovanju v kuhanju divjačinske bakalce, na katerem je svoje mojstrstvo merilo osem ekip, je že tretjič zapored zmagala ekipa Lovske družine Krekovše, za katero sta kuhalnico vrtela Gregor Kodela in Dušan Černigoj. Kakšna je skrivnost velikega kuharskega mojstra, da je znova navdušil brbončice ocenjevalcev, ni znano, očitno pa ima pri začimbah ravno prav mehko roko. Avgustovska sobota, ko se v Idrijo zgrne življenje, je vsako leto sicer tudi priložnost, da se ljudem predstavijo čebelarji, izdelovalci nakita, lokalna turistična društva … Mesto zaživi, kar je ob siceršnjem vsesplošnem mrtvilu v njem nadvse pomembno.

Možnosti, da festival idrijskih žlikrofov še zraste, je kar precej. Od števila ponudnikov do pestrosti kulinarične ponudbe, pri kateri je – kot je za Delo pred kratkim dejal chef Kendovega dvorca Klavdij Pirih – meja samo nebo. Straus je dodal, da je Mejca odličen prostor in o selitvi festivala ne razmišljajo. Organizacija kljub temu ni mačji kašelj, saj temelji na prostovoljnem delu, a na srečo imajo vsa leta močno podporo občine Idrija, želeli bi si le še kakšnega dodatnega sponzorja. Če je zdrava tekmovalnost prisotna pri kuhanju bakalce, pa je že dolgo ni več pri ponudnikih na stojnicah.

»Ne govorimo več o tem, kateri žlikrof je dober. Vsi so dobri. Poanta je v omakah. Ponudniki vedo, da ne tekmujejo drug proti drugemu, omejitev je le še to, koliko žlikrofov so sposobni narediti. Ko jih niti doma v skrinjah nimajo več, to pomeni, da je v Idriji zmanjkalo žlikrofov,« je povedal Straus. Organizatorji so poskrbeli tudi za ekološko plat, in sicer s sistemom vračljivih kozarcev ter ekološkimi otoki z ločenim odlaganjem odpadkov. Da imajo idrijski žlikrofi, ki so na nacionalni ravni zaščiteni od leta 2002, na evropski pa od leta 2010, svoj praznik, je dokaz, da so najmanj na slovenski ravni res stopili ob bok potici, kranjski klobasi in prekmurski gibanici. Žlikrofi gredo pač – za med. 

Zdrava tekmovalnost je tudi gonilo kakovosti.

Videti je bilo še eno idrijsko znamenitost.

V Mejci je bila pestra kulinarična ponudba.