To je deset najhujših jamarskih nesreč v Sloveniji
Jamarske nesreče se na srečo ne dogajajo zelo pogosto, a ko se zgodijo, je reševanje zelo zahtevno. Pravi podvig je že obvestiti reševalce, saj pod zemljo ni signala.
Po podatkih Jamarske zveze Slovenije (JZS) se število intervencij jamarskih reševalcev Jamarske reševalne službe (JRS) od leta 1988, ko vodijo statistiko, ne povečuje oziroma so nihanja enakomerna. Največ intervencij so imeli v letih 2014, ko jih je bilo 15, 2008 jih je bilo 14, 1995 in 2022 po 12, v letu 2020 11 in 2023 in 2018 po deset. V letih 2019, 2012, 2001 in 1997 se jih je zgodilo po devet, v letih 2021, 2006, 2002 in 2000 osem, v letih 2011 in 2003 sedem, v letih 2017, 20015 in 2007 po šest, v preostalih letih pa pet ali še manj. Najmanj, po dve intervenciji, so imeli jamarski reševalci v letih 1998, 1992 in 1991.
Skupaj z jamarjem in geografom Juretom Tičarjem smo preverili, katere so bile najhujše in najobsežnejše jamarske nesreče pri nas:
• Za najhujšo jamarsko nesrečo po številu žrtev velja nesreča, ki se je maja 1978 zgodila v jami Bilpa. Štirje jamarji so hoteli z miniranjem razširiti ozek prehod v notranjost jame in se pri tem zastrupili s strupenim plinom, ki je začel uhajati pri miniranju. Reševalci so naleteli na tri trupla, edini preživeli pa je umrl čez nekaj dni v bolnišnici.
• Eno od najtežjih jamarskih reševanj je bilo januarja 1990 v Črnelskem breznu na Rombonu. Na globini 1050 metrov se je poškodoval italijanski jamar Mario Bianchetti. Ponesrečeni je sicer sam izplezal iz rova, vendar se je pri reševanju smrtno ponesrečil jamarski reševalec Massimiliano Puntar, na katerega je padla skala. Reševanje je trajalo kar osem dni, v njem je sodelovalo 50 slovenskih in 100 italijanskih reševalcev.
• Avgusta 2019 je v jami Preporod ob cesti za Kozje stene nad krajem Predmeja v občini Ajdovščina jamarju med nočnim vzpenjanjem iz jame nenadoma na glavo padla skala na globini 150 metrov. Padajoče kamenje je jamarju prebilo čelado in ga poškodovalo. Po poškodbi je preplezal sam še približno 30 metrov, nato pa ga je jamarski kolega ustavil in iz jame odhitel po pomoč. Reševanje je potekalo več ur, saj so morali razstreliti nekaj ožin v jami.
• Planinska jama (Planinsko polje), oktober 1990: ob raziskavah se je prevrnil čoln, ob čemer je ena raziskovalka umrla zaradi padca v sifon in utonitve. Raziskovalko so potapljači iskali še po več mesecih, vendar je nikoli niso našli.
• Divje jezero (Idrijsko hribovje), april 1995: petdnevno reševanje, ponesrečeni potapljač ob potopu v sifon. Podobni nesreči sta se v Divjem jezeru zgodili tudi avgusta 1995 in junija 1997.
• Požiralnik ob Zgornjem Kriškem jezeru (Kriški podi), september 2000: reševanje hudo poškodovanega jamarja iz globine 130 metrov, pri čemer je reševalce v ozki jami oviral tudi vodni tok.
• Brezno S63 (Kaninski podi), september 2008: jamarski reševalci so iz 208 m globokega brezna dvignili preminulega češkega padalca, ki je padel v brezno, pri čemer so reševanje ovirale padajoče ledene sveče ter vdori vode zaradi močne nevihte.
• Primadona (Tolminski Migovec), julij 2016:, dvodnevno reševanje poškodovanega angleškega jamarja na globini 200 metrov. Na zahtevnem reševanju, v katerem so morali razširiti več ozkih prehodov, je sodelovalo več kot 40 jamarskih reševalcev.
• Po prelomu tisočletja je bila ena od zahtevnejših intervencij, ki pa se je na srečo končala brez smrtnih žrtev, reševanje iz jame Primadona v jamskem sistemu Tolminskega Migovca. Marca 2022 se je okoli 300 metrov pod površjem poškodoval tolminski jamar Dejan Ristić – Rile in po dveh dneh in dveh nočeh reševanja, v razmerah, ki so jih reševalci označili kot brutalne, so ga izvlekli iz rovov. Pri tem so morali rove tudi minirati.
• Aprila 2023 se je zgodila še ena zelo huda nesreča. V Vranjedolsko jamo v bližini Cerknice se je podala skupina jamarjev Jamarskega društva Rakek, med njimi tudi takrat 33-letna jamarka Ana. V ozkem rovu na globini okoli 100 metrov pod površjem se je nad njo odkrušila skala in ji padla na glavo. Po 33- urnem reševanju skozi ozke in blatne rove so jo, nezavestno, vendarle spravili iz jame. Njeno stanje je bilo kritično še mesec dni po nesreči, izvedeli pa smo, da si je že lepo opomogla.
Podobno reševanje kot v Križni jami leta 1984: Devet dni so obtičali v jami
V reviji Naše jame, št. 47, avtor članka geolog Mihael Brenčič piše o obsežni jamarski reševalni akciji v jami Lurgrotte v bližini Gradca leta 1894, ki je pomembno vplivala tudi na zgodovino slovenskega jamarstva.
»Zaradi močnega deževja in naraslega potoka Lurbach, je sedmim raziskovalcem visoka voda zaprla izhod iz jame, zaradi česar so kar za devet dni obtičali v novoodkritem delu jame za sifonom. Akcija je za takratne čase doživela zelo širok medijski odmev. Njen potek je spremljal tudi avstroogrski cesar Franc Jožef. Po svojem obsegu in številu udeleženih reševalcev je verjetno presegala vse nadaljne jamarske reševalne akcije, saj so bili pri reševanju udeleženi številni rudarji, vojaki in prostovoljci, na vhodu v jamo in v strugi potoka, ki teče v jamo, pa so bila izvedena prava rudarska in gradbena dela večjega obsega,« v reviji piše geolog Brenčič.
V akciji je bil aktivno udeležen tudi jamar Viljem Putik, ki je bil takrat med vsemi udeleženci reševalne akcije najbolj izkušen jamar, piše Brenčič.
