To je Ljubljančan, ki so mu podelili Nobelovo nagrado (FOTO)
Med novimi znamkami, ki jih je včeraj, prvič letos, izdala Pošta Slovenije, je ena posvečena dr. Frideriku Preglu. S tem so se spomnili doktorja splošne medicine in univerzitetnega profesorja medicinske kemije, ki se je pred sto leti z Nobelovo nagrado za kemijo zapisal med nesmrtne Slovence in znanstvenike na svetovni ravni. Tako pravi Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine pri Medicinski fakulteti v Ljubljani.
Častni občan Gradca
»Nobelove nagrade za delo na področju mikroanalize organskih substanc ni dobil zato, ker bi izumil nekaj povsem novega, ampak zato, ker je izboljšal dotedanjo Liebigovo metodologijo kvantitativne organske mikroanalize,« poudarja Zupanič Slavčeva.
»S svojo znanstveno dejavnostjo je poskušal doseči, da bi za analizo lahko zadostovala manjša količina snovi, in hotel je izboljšati obstoječo analitsko tehtnico. Natančnost tehtnice je prignal do milijoninke grama, zmanjšal težo preizkusne tvarine, občutno skrajšal čas postopka, zmanjšal količino vloženega dela in znižal stroške. S tem je omogočil preučevanje z malo snovi, tudi če je je bilo na voljo le tri do pet miligramov ali celo manj. Količina snovi, ki se je pred tem porabila le za eno raziskavo, je poslej zadostovala za več kot petdeset analiz. Tako so njegove izboljšave omogočile organskim kemikom, fiziologom in drugim natančnejše in hitrejše delo. Mnogi znanstveni uspehi in objave so mu prinesli velik sloves; postal je častni doktor znamenite univerze v Göttingenu, član Akademije znanosti in umetnosti na Dunaju ter častni občan mesta Gradec.«
Friderik Pregl se je rodil v Ljubljani 3. septembra 1869 v hiši Mesto 181, na današnji Gosposki 19. »Po maturi je odšel študirat medicino v Gradec in bil 1894. promoviran za doktorja vsega zdravilstva kot dr. Fritz Pregl,« pravi Zupanič Slavčeva. »Že v študentskih letih je delal kot demonstrator na fiziološkem inštitutu pri graškem prof. Aleksandru Rollettu in hkrati spremljal praktične zoološke vaje pri Ludviku von Graffu. V študijskem letu 1890/91 je bil zasebni asistent pri patologu Rudolfu Klemensiewiczu, od oktobra 1891 pa asistent pri prof. Rollettu; pri njem je leta 1899 dosegel habilitacijo iz fiziologije in po učiteljevi smrti 1903. prevzel njegovo stolico v Gradcu.«
Težnja po temeljiti izobrazbi je Pregla priganjala, da se je ob dolžnostih do svojega osnovnega medicinskega področja poglabljal v kemijo. Po smrti prof. Rolletta, ko je 1904. prevzel stolico za fiziologijo Oskar Zoth, je bil Pregl imenovan za neplačanega izrednega profesorja. Kmalu se je dal razrešiti te dolžnosti in odšel na postdoktorsko izobraževanje; najprej na univerzo v Pragi, nato po Nemčiji, kjer je obiskal najpomembnejše laboratorije. Leta 1905 se je Pregl vrnil v Gradec in prevzel mesto asistenta pri prof. Karlu Bertholdu Hofmannu na Inštitutu za medicinsko kemijo.
Žarišče njegovega raziskovalnega dela, ki ga je opravljal kot izredni profesor na tem inštitutu, je postalo področje elementne analize kemičnih spojin, še posebno žolčnih kislin. Že pri svojih prvih raziskavah se je pritoževal nad preveliko porabo raziskovane snovi, saj so morali uporabiti od 200 do 300 miligramov za odmerek pri vsaki elementni analizi. Iz tega logično sledi, da je svoje nadaljnje znanstveno delo usmeril v zmanjševanje te količine.
Aparature izdelal sam
»Liebigova analiza je bila pozneje sicer modernizirana, ni pa več zadoščala, kadar kakšni snovi ni bilo mogoče priti do živega, ker je je bilo premalo,« razlaga Zvonka Zupanič Slavec. Vzrok je bil predvsem v takratni pomanjkljivi analitski tehtnici. Ker za te nove snovi ni bilo mogoče ugotoviti elementne sestave, se je delo v številnih laboratorijih začelo ustavljati. Tako je bilo do leta 1910, ko se je Pregl, takrat že sodelavec Inštituta za medicinsko kemijo v Innsbrucku, odločil izboljšati pripomočke.
Že v Gradcu mu je leta 1905 uspelo pri analizah žolčne kisline sestaviti aparat za določanje vsebnosti ogljika in vodika. Potreboval pa je takrat še 150 miligramov začetnega materiala. V svoji raziskovalni vnemi se je ta že znani znanstvenik udinjal kot vajenec pri mizarju, ključavničarju in steklopihaču. Tako je za uresničenje svojih zamisli komaj potreboval kakega obrtnika, ker je zaradi svoje »dodatne izobrazbe« sam izdelal zamišljene aparature od prvega grobega osnutka do zadnje fine obdelave.
Zupanič Slavčeva je zapisala, da se je Pregl oktobra 1910 preselil v Innsbruck in tam delal do leta 1913 na Inštitutu za medicinsko kemijo: »V tem času je razvil osnove za kvantitativno organsko mikroanalizo. Pogoj za to je bila tehtnica, ki bi pri teži 20 gramov zaznala odklon do milijoninke grama natančno.«
Razvil je epohalno metodologijo, ki se je kot blisk prenesla v vse laboratorije sveta in v njih dobila nepogrešljivo mesto.
Oktobra 1913 se je Pregl preselil v Gradec in od prof. Hofmanna prevzel stolico za uporabno medicinsko kemijo. Vse življenje je posvetil kvantitativni organski mikroanalizi in tu dosegel največ, kar je znanstveniku dano – razvil je epohalno metodologijo, ki se je kot blisk prenesla v vse laboratorije sveta in v njih dobila nepogrešljivo mesto.
Znanstveni uspehi in odmevne objave so Preglu prinesli velik sloves. Zupanič Slavčeva pravi, da je leta 1914 prejel nagrado Justusa Liebiga na Akademiji znanosti na Dunaju in leto zatem postal član te akademije, leta 1920 je postal častni doktor znamenite univerze v Göttingenu in 1929. častni občan mesta Gradec. Najvišje priznanje njegovemu znanstvenoraziskovalnemu delu je gotovo Nobelova nagrada za kemijo leta 1923. To je bil zenit Preglove znanstvene poti.
