To je Pavle, ki je nosil štafeto in božal modrasa (FOTO)
Pavle Majerle s partizanskim vzdevkom Kukin je že desetletja nepogrešljiv član folklorne skupine iz Predgrada, ki ima zelo dolgo tradicijo, prvič je namreč nastopila na Dunaju leta 1908. Še kako je ponosen na običaje in tudi narodno nošnjo Poljanske doline ob Kolpi in sploh na utrinke tega kraja Kočevske in Bele krajine, ki jih pogosto lovi v fotobjektiv. »Ne vem, kaj mi je ljubše. Očesom komaj vidne žuželke, ptiči, divje ali domače živali, nastopi folklorne skupine. Odločitev praviloma prepustim trenutku, ko iz torbe izvlečem fotoaparat,« je povedal Pavle in besede tudi na mah dokazal, ko je v objektiv ujel čebelo.
81 fotografij predstavlja tokrat.
Pavle je prejemnik več priznanj za izjemne fotografske stvaritve, med katerimi mu je najljubša nagrada mednarodne organizacije za fotografijo FIAP New York, kjer je osvojil takrat 4. mesto s sliko Primoštenska žaba. V Dvorani Augusta Schaura, duhovnika in publicista, ki je bil pripadnik nemške jezikovne skupnosti Kočevarjev oziroma kočevskih Nemcev, v Kočevskih Poljanah pri Dolenjskih Toplicah, je bilo mogoče pobliže spoznati vsestranskega mojstra fotografije in zapriseženega okoljevarstvenika, inovatorja (domislil se je informativnih plošč po Kočevskem in Beli krajini), animatorja naravoslovne fotografije mladih, plesalca, pohodnika, negovalca tradicij NOB, in sicer ob odprtju njegove že pete samostojne razstave 81 fotografij živali z naslovom Ni vse morje in sonce, ki jih je ujel v Krajinskem parku Kolpa, Poljanski dolini, kočevskih gozdovih, na Bledu, v hrvaškem Primoštenu, Hudih policah v Italiji in Bavarskem gozdu v Nemčiji. Tja so ga povabili člani Zavoda Mošnice.
Ni je čez staro steklovino
S fotografijo se ukvarja ljubiteljsko od 16. leta. V zbirki ima še vedno vseh 15 fotoaparatov, ki jih je uporabljal pri ustvarjanju: od prve smene, prek zenita, digitalnega sonyja, v novejšem času pa canona. »Razvoj GSM-telefonov in z njimi fotoaparatov ter kamer še ni dosegel takšne kvalitete na področju makro fotografije, kot jo je imela prejšnja steklovina,« je Pavle v pogovoru, ki ga je pred množico zbranih vodil Mihael Petrovič ml., odstiral svojo fotografsko ustvarjalnost.
Zagotovo mi je najbolj pri srcu tisti volk, ki sem ga ujel med robidami na Kozicah in je pristal v slovenskih knjigah, pa tudi medved.
Vsaka fotografija je zgodba zase. Še posebno pa tista, ki pove nekaj več. Fotografiranje v naravnem okolju je posebej zahtevno zaradi dostopa ali razumevanja živali. »Tukaj vedno trdim, da moraš uporabiti tista tri pastirska znanja, ki ti jih ne da nobena šola ali specializacija,« je med drugim povedal o svojih izzivih in na vprašanje, katere fotografije so mu najbolj zlezle pod kožo, odgovoril: »Zagotovo mi je najbolj pri srcu tisti volk, ki sem ga ujel med robidami na Kozicah in je pristal v slovenskih knjigah, pa tudi medved, sicer iz Bavarskega gozda, kako maline pase. Po svoje je zelo privlačna fotografija medveda iz bližnjega gozda pod Kozicami v Poljanski dolini, ki se je od blizu pustil fotografirati s tacami navzgor,« je dejal. Nekatere živali se znajo prav lepo nastaviti objektivu, večina pa jih pred njim zbeži.
»Lahko bi rekel, da žival pozira vseskozi. Zasledoval sem modrasa in ga ob blizu pobožal po rilčku, pa ni udaril,« se spominja Pavle iz Predgrada ob Kolpi. To je njegova peta samostojna razstava in tudi peta, ki so jo pripravili v Kočevskih Poljanah. Pred tem je trikrat razstavljal tudi na Hrvaškem (v Zagrebu, Šupljaku in Primoštenu).
»In ne pozabimo na prednike, ki so v tej dolini zlagali zidove, sadili drevje, zrna, od jutra do večera obdelovali zemljo za hrano živini in družini,« je Pavle lani nagovoril občinstvo na proslavi dneva mladosti v Poljanski dolini. In se spomnil, ko je bil nekoč mlad in nesel štafeto od Zagozdaca do Jelenje vasi, včasih pa tudi od Predgrada do Starega trga, v sandalih, ki jih je raje sezul, po prahu. »Kadilo se je za menoj. Verjemite, lepo je bilo takrat. In zdaj, ko se spomnim … v srcu sem še mlad.«
