To je prav posebno tekmovanje: s pridno punco je najbolje nabadal klobase

»Ob poskusu nabadanja klobase moraš konja gledati med ušesi. Če tega ne storiš, pomeni, da si padel dol,« nas je podučil 55-letni Marjan Možina iz Velike Loke pri Trebnjem, veliki zmagovalec že 22. nabadanja klobase, ki so ga vnovič pripravili v Konjerejskem društvu Šentrupert.

»Pridna punca, slovenska toplokrvna pasma, Dureta ji je ime. Stara je 20 let, imam jo že 13 let. Kupil sem jo pri Andreju Košmrlju iz Amigo bara na Malem Slatniku. Tu nisem prvič, vsaj desetkrat sem že tekmoval. Letos sem zmagal tretjič, dvakrat sem bil tudi drugi, izkušenj mi ne manjka,« je dodal Martin, ki je bil eden od 23, ki so se potegovali za prestižno nagrado ob konjerejskem prazniku na Dolenjskem.

Začetki te prav posebne tekme segajo v leto 1991, ko je žal že pokojni mesar Ciril Bizjak st. predlagal, da bi na štefanovo pripravili blagoslov konj. Leta 1998 so ustanovili Konjerejsko društvo Šentrupert, 26. maja 2002 gostili prvo srečanje, leta 2003 so ponosno razvili prapor. Še najbolj znani pa so po tekmovanju v nabadanju klobas, pravzaprav – zaradi spoštovanja do hrane – njihovih plastičnih imitacij.

Če jim klobaso uspe nabosti v hitrem galopu, so nagrajeni z maksimalno bero, torej petimi točkami. Če so nekoliko počasnejši, a še vedno natančni, prejmejo štiri. Ko v hitrem galopu klobaso samo zbijejo, pa prejmejo tri točke.

Nad tekmovanjem je pozorno bdela tričlanska komisija v postavi Jože Udovč, Nace Breznikar in Brigita Blas, ki je komisiji tudi predsedovala. Tekmovanje so začeli s poskusnim nabadanjem, sledila sta dva kroga za uvrstitev po rednem delu. Poleg prej omenjenega prvaka Marjana Možine sta se v finale uvrstila še Mitja Lekše in Dražen Hudorovac. Marjan je bil med finalisti najbolj zbran, drugo mesto je zasedel Mitja, tretje Dražen. Vsi trije so ob aplavzu zbranih dobili lična priznanja.

»Dva fangla ovsa in dobro mrvico bo dobila za nagrado,« pa je Marjan razkril, kako bo nagradil svojo kobilo šampionko, ki ji doma dela družbo še sedem konjev. Ali bo v prihodnjih tednih še kaj tekmoval, Marjan še ne ve. Želi si, da bi pripravili tradicionalno tekmovanje Gombiško oko, obžaluje pa, ker ni več Krtinske deteljice. Zato pa imajo iz leta v leto več moči in volje v Šentrupertu, kjer društvo od lani vodi predsednik Dejan Kurent. »Po par letih smo dočakali tudi lepo vreme, prav veseli smo. Pa tudi precej boljša udeležba je bila kot v minulih dveh letih, ko je bilo zelo slabo. Priprave na praznik nabadanja klobas so bile obsežne, vso pomlad smo se borili na tej naši parceli, kjer imamo svoj dom. Uredili in še nadgradili smo infrastrukturo, postavili smo veceje, uredili smo tudi vodovod in namestili tuš. Vso pomlad smo garali. Sem pa vesel in hvaležen, da smo postali dobra ekipa, ki zna stopiti skupaj, dobro sodelujemo, lepo drug z drugim delamo,« je predsednik pohvalil vse člane, ki jim ni problem dati lesa ali ur dela, da se naredi nekaj dobrega.

Švicarka s konjem po Sloveniji

»Vesel sem, da je Konjerejskemu društvu Šentrupert uspelo izpeljati še 22. dogodek. Ob tem velja dodati, da že 16. leto zapored v tem času praznujemo tudi občinski praznik. Zato smo vsakega takega dogodka veseli, zato sem še toliko bolj vesel, ker konjerejcem uspe ohranjati tradicijo, po drugi strani pa tudi nadgrajevati infrastrukturo, ki jo premorejo,« je društvo pohvalil župan Tomaž Ramovš.

Zvezda stalnica dogodka je 69-letni Nace Breznikar, najstarejši član društva. Ko so v Šentrupertu začeli nabadanje, je prvih pet dogodkov gostil turnir prav on. »Potem pa nam je pokojni Vinko Tomažin podaril tole parcelo. Zelo nam je bil naklonjen, dober sosed je bil. V zahvalo in zameno smo mu dali 30 metrov drv. Nekaj smo potem še dokupili,« Nace opiše, kako so prišli do današnje podobe prireditve, na katero so lahko upravičeno ponosni. »Drugače pa zanimanje za konje upada. Razlogov je več: svoje so naredili traktorji, ki so jih zamenjali, pa tudi konjsko meso nima cene. Vztrajajo tisti, ki imajo konje res radi,« je še poudaril Nace.

Kar 15 društev ali skupin se je udeležilo praznika v Šentrupertu. »Vsako leto z veseljem pridemo,« nam je povedal Toni Maver, ki v Mokronogu vodi Šolo jahanja Viktorija. »To je najlepši šport na svetu. Sam sem kot zdolgočasen mulec sedel na konja in to me je zasvojilo. Na nogometni tekmi v Nemčiji sem videl konja pasme hanoveranka. Prišel sem domov, zbral denar in jo kupil,« je še dodal Toni, ki ima 15 konj, tudi Janeza, Kari in Alda. Slednji je bil nekoč v lasti pisateljice Dese Muck. »Ko so njene hčere šle po svetu, nam je Desa konja poklonila.«

Najboljši trije v nabadanju

Še nekdo je bil zelo navdušen nad dogodkom v Šentrupertu. Iz Švice je prišla 40-letna slikarka Jessica Biler, tudi velika ljubiteljica konj. Več kot tri tedne je preživela v Sloveniji in jo prevandrala po dolgem in počez s svojim sedemletnim konjem Zingalom. »Tu sem že bila pred 13 leti, ko sem z dvema konjema in psom potovala iz Švice na Madžarsko. Že takrat mi je bila Slovenija zelo všeč. Želela sem se vrniti. To sem zdaj storila kar z mojim novim konjem, odpravila sva se na svoje prvo potovanje. Zavedala sem se, da bom morala veliko hoditi in ne jahati,« je povedala Jessica, ki je večere praviloma preživljala na rančih ali posestvih. Tako je v soboto in nedeljo spala v Šentrupertu, pripadla pa ji je tudi čast, da je kot prva uporabila nove sanitarije. 

Komisija

Mladi so se navdušili nad poniji.

konjerejci Šentrupert

Praznik se je začel s povorko.

Iz Mokronoga so prijezdili v Šentrupert!