SLAMNIKARSTVO
To je slamnik, ki ščiti in straši
Na sejmu v Domžalah tudi letos obujali spomin na dediščino slamnikarstva.
Odpri galerijo
Ana Cajhen razveseljuje kupce s cekarčki, pujski in torbicami. Fotografije: Primož Hieng
Slamnikarski sejem, ki so ga v Domžalah v soboto pripravili že šestič, vsako leto prinese kaj novega, a stalnica je, da večino sodelujočih povezuje slama. Letos so na primer pripravili zabavno tekmovanje v izdelavi ptičjih strašil, pri čemer je bila slama osnovno gradivo. Vrh tokratnega sejma je bil tudi tokrat uradni začetek slamnikarske sezone, ko naj bi se s tem pokrivalom obvarovali premočnih sončnih žarkov. Iz slame napravljeno pokrivalo si je na glavo nadel domžalski župan Toni Dragar, ki s slamnikom velikokrat obdari svoje goste, saj je v zadnjih letih postal imenitno protokolarno darilo.
»Želimo si, da sejem postane tradicionalna prireditev kot obuditev spomina na dediščino slamnikarstva, ki je stoletja zaznamovalo Domžale in okolico,« je povedala Katarina Rus Krušelj iz KD Franca Bernika. »Poleg predstavitve slamnikarstva in slamnatih izdelkov domačih in tujih razstavljavcev, slednji so prišli iz Hrvaške, Srbije in Nizozemske, smo iskali tiste, ki lahko ponudijo ekološke izdelke in take iz naravnih materialov.«
S sejmom in tudi edinstvenim Slamnikarskim muzejem s stalno razstavo 300 let slamnikarstva na Slovenskem v Domžalah ohranjajo dolgoletno tradicijo te dejavnosti. »V 18. stoletju se je slamnikarska obrt začela razvijati na območju Ihana, Domžal in okolice, kjer je v zadnjih desetletjih 19. stoletja prerasla v izdelavo v obrtnih delavnicah in tovarnah,« pravijo sodelavci muzeja. »Te so v razcvetu letno izdelale več kot milijon slamnikov za domači in tuji trg. S slamnikarstvom na tradicionalni način se danes ukvarjajo le še redki posamezniki, ki si s prikazovanjem pletenja slamnatih kit ter izdelave slamnikov in cekarjev na različnih prireditvah in delavnicah prizadevajo za ohranjanje tradicionalne obrti, ki je že delno zamrla.«
Joži Košak je prava legenda med šivalkami slamnikov, večino svoje delovne dobe je preživela v tovarni Univerzale, s stečajem katere se je končala tovarniška slamnikarska tradicija. In kako nastane slamnik? »To značilno domžalsko pokrivalo začnemo šivati iz sredine navzven ročno, tako da nastane manjši okrogli sešitek, s katerega se šivanje nadaljuje strojno s polaganjem slamnatih kit druge na drugo, čemur pravimo naloženo šivanje,« razloži gospa Joži, ki še danes šiva slamnike, poleg tega pa se posveča izobraževanju bodočih šivalk na tečajih, ki jih prireja KD Franca Bernika.
Med njimi je izjemen korak naredila Ana Cajhen, ki je po duši in srcu, kot pravi, zgodovinarka, ljubiteljica tradicije in zgodb, ki se dedujejo po ustnem izročilu. »Šivanje slamnatih kit me izpolnjuje in mi je hkrati v veliko veselje,« pove Ana. »Ukvarjanje s slamo se je začelo iz gole radovednosti, ko sem se na tečaju šivanja v praksi podučila o tem, kar kot sodelavka muzeja v teoriji podajam obiskovalcem. Odločila sem se, da prispevam k obuditvi tradicije izdelovanja slamnikov in drugih izdelkov iz slame, da ponesem star način izdelovanja v nove čase. Zdaj kupce razveseljujem s svojimi cekarčki, pujski, škatlicami ter torbicami in torbami.«
In kakšna bo letos slamnikarska moda? Na to vprašanje je odgovorila Mateja Kozina, ki je letos pripravila modno revijo slamnikov v več izhodih. Predstavila je slamnike in njihovo uporabnost ob različnih priložnostih s poudarkom na nošenju kril: kolekcijo džinsa za mlade, dve kolekciji slovesnih popoldanskih in večernih oblačil ter kolekcijo z belo čipko in ekskluzivno kolekcijo, ki jo je posvetila spominu na slovensko slikarko Ivano Kobilca.
Prireditev so sklenili s 4. srečanjem ljudskih pevcev in godcev Domžal in Kamnika v Slamnikarskem muzeju v Domžalah.
Gostji iz srbskega Tavankuta
»Želimo si, da sejem postane tradicionalna prireditev kot obuditev spomina na dediščino slamnikarstva, ki je stoletja zaznamovalo Domžale in okolico,« je povedala Katarina Rus Krušelj iz KD Franca Bernika. »Poleg predstavitve slamnikarstva in slamnatih izdelkov domačih in tujih razstavljavcev, slednji so prišli iz Hrvaške, Srbije in Nizozemske, smo iskali tiste, ki lahko ponudijo ekološke izdelke in take iz naravnih materialov.«
Kako do prave slame?»Iz snopa izberemo najlepše bilke, jih zvežemo v pušeljne in posušimo na soncu. Suhi slami porežemo klasje, jo odrežemo pri prvem kolencu in razporedimo po debelini. Slamice zvežemo in spletamo v kito z ovijanjem v določenem vrstnem redu z ene na drugo stran. Slamice med pletenjem večkrat namočimo. Kite spletamo iz štirih do 21 slamic, največkrat iz sedmih,« pove Katarina Rus Krušelj.
S sejmom in tudi edinstvenim Slamnikarskim muzejem s stalno razstavo 300 let slamnikarstva na Slovenskem v Domžalah ohranjajo dolgoletno tradicijo te dejavnosti. »V 18. stoletju se je slamnikarska obrt začela razvijati na območju Ihana, Domžal in okolice, kjer je v zadnjih desetletjih 19. stoletja prerasla v izdelavo v obrtnih delavnicah in tovarnah,« pravijo sodelavci muzeja. »Te so v razcvetu letno izdelale več kot milijon slamnikov za domači in tuji trg. S slamnikarstvom na tradicionalni način se danes ukvarjajo le še redki posamezniki, ki si s prikazovanjem pletenja slamnatih kit ter izdelave slamnikov in cekarjev na različnih prireditvah in delavnicah prizadevajo za ohranjanje tradicionalne obrti, ki je že delno zamrla.«
Joži Košak je prava legenda med šivalkami slamnikov, večino svoje delovne dobe je preživela v tovarni Univerzale, s stečajem katere se je končala tovarniška slamnikarska tradicija. In kako nastane slamnik? »To značilno domžalsko pokrivalo začnemo šivati iz sredine navzven ročno, tako da nastane manjši okrogli sešitek, s katerega se šivanje nadaljuje strojno s polaganjem slamnatih kit druge na drugo, čemur pravimo naloženo šivanje,« razloži gospa Joži, ki še danes šiva slamnike, poleg tega pa se posveča izobraževanju bodočih šivalk na tečajih, ki jih prireja KD Franca Bernika.
Modna revija letošnjih slamnikov
Med njimi je izjemen korak naredila Ana Cajhen, ki je po duši in srcu, kot pravi, zgodovinarka, ljubiteljica tradicije in zgodb, ki se dedujejo po ustnem izročilu. »Šivanje slamnatih kit me izpolnjuje in mi je hkrati v veliko veselje,« pove Ana. »Ukvarjanje s slamo se je začelo iz gole radovednosti, ko sem se na tečaju šivanja v praksi podučila o tem, kar kot sodelavka muzeja v teoriji podajam obiskovalcem. Odločila sem se, da prispevam k obuditvi tradicije izdelovanja slamnikov in drugih izdelkov iz slame, da ponesem star način izdelovanja v nove čase. Zdaj kupce razveseljujem s svojimi cekarčki, pujski, škatlicami ter torbicami in torbami.«
In kakšna bo letos slamnikarska moda? Na to vprašanje je odgovorila Mateja Kozina, ki je letos pripravila modno revijo slamnikov v več izhodih. Predstavila je slamnike in njihovo uporabnost ob različnih priložnostih s poudarkom na nošenju kril: kolekcijo džinsa za mlade, dve kolekciji slovesnih popoldanskih in večernih oblačil ter kolekcijo z belo čipko in ekskluzivno kolekcijo, ki jo je posvetila spominu na slovensko slikarko Ivano Kobilca.
Prireditev so sklenili s 4. srečanjem ljudskih pevcev in godcev Domžal in Kamnika v Slamnikarskem muzeju v Domžalah.
