PRIKOVAN NA POSTELJO
To je Slovenija: po možganski kapi zanj ni prostora
Ob stričevi bolezni je Iztok Šumatić spoznal, kako zelo nujen je zakon o dolgotrajni oskrbi. Pomoč in rešitve je iskal na facebooku, odziv je bil izjemen.
Odpri galerijo
MARIBOR – Kako krhki in ranljivi smo, spoznamo žal šele, ko se kdo od bližnjih znajde v stiski in s tem v kolesje nehote potegne tudi svojce. Takšno izkušnjo je na lastni koži doživel Mariborčan Iztok Šumatić, ki si želi pomagati svojemu 74-letnemu stricu, temu je 1. aprila letos počila aorta, doživel je tudi možgansko kap in je odtlej prikovan na posteljo. Povrhu vsega je v času okrevanja umrla stričeva mama, na katero je bil zelo navezan, saj drugih ožjih svojcev nima.
»Zdaj ni nikogar, ki bi skrbel zanj, saj nikoli ni bil poročen. Ima le še gluho sestro, invalidko, ki je moja mama, in mene, ki sem ga v času zdravljenja večkrat obiskal in bodril,« opisuje Šumatić, ki za strica, potem ko se je po 14 dneh zaključila njegova rehabilitacija v Thermani Laško, pospešeno išče prostor v katerem od domov za ostarele.
A kaj ko so vsi zasedeni, čakalna doba pa od enega do več let! Iztok priznava, da je stric zahteven in nezaupljiv, zato občasno nespretno komunicira z osebjem in zdravniki, saj je bil vsa leta navezan le na svojo mamo. Kako veliko težavo imamo v Sloveniji z iskanjem prostih mest v domovih, je spoznal, ko so strica po zaključeni 14-dnevni rehabilitaciji v zdravilišču Laško želeli odpeljati domov. A kaj ko doma ni nikogar, ki bi ustrezno skrbel zanj.
»Za to namero sem izvedel šele dan pred dejanskim odpustom. Odgovorna zdravnica v zdravilišču mi je razložila, da možnosti, da bi stricu podaljšali bivanje, ni. Že naslednji dan so ga reševalci nameravali pripeljati domov, a sem to zavrnil. Po pregovarjanju in pojasnjevanju, kakšna je situacija, so nepokretnega strica zadržali v Laškem, kjer pa mu zaračunajo vsak dodatni dan bivanja,« nam opiše težko situacijo nečak.
Najprej je obiskal Dom Danice Vogrinec v Mariboru, a mu je tamkajšnja socialna delavka s cmokom v grlu povedala, da se pri njih na prosto mesto čaka po leto in več. »Potem sem se srečal z osebo, ki mi je razložila sistem, v vakuumu katerega se je znašel moj stric. Po zaključku hospitalizacije se je v UKC Maribor zaključilo tudi delo socialnega delavca, nobena druga institucija pa tega ni prevzela.
Thermana Laško socialne službe nima, zato sem se napotil na mariborski center za socialno delo (CSD), tam pa mi je sicer prijazen možakar poznih srednjih let z mirnim razumevajočim glasom razložil, da je nemočen, ker na zakon, ki bi to urejal, v naši državi čakamo že desetletje. Svetoval mi je, naj prekličem vse domove, če bi se kje le našlo kakšno prosto mesto,« pripoveduje Šumatić.
A žal niti najprijaznejši državni uradniki ne morejo nič, če prostih mest v domovih ni. Pozneje ga je poklicala še ena socialna delavka s CSD, ki je izvedela za nastalo situacijo, in ga povprašala, ali je možnost, da strica pripeljejo v njegovo stanovanje in bi zanj uredila oskrbo na domu, dokler mesta v domu zanj ne bi našli. A žal to ne bi prišlo v poštev, saj potrebuje 24-urno oskrbo.
Zato se je Šumatić obrnil na širšo javnost po pomoč. Številni so se na njegov zapis na facebooku odzvali. Eni so se jezili, spet drugi soglašali, da je vse to res žalostno, tretji pa predlagali, naj poskuša namestitev najti v katerem od domov na Hrvaškem, ki so tudi cenejši. Oglasila se je tudi socialna delavka iz enega od domov in priznala, da vsak dan prejme od enega do pet podobnih klicev ali elektronskih sporočil, ko svojci povprašujejo po namestitvi za najbližje.
»Nujno potrebujemo več domov za starejše in tudi druge ustrezne institucije ali negovalne bolnišnice, tudi za mlajše od 65 let. Pa tudi boljšo ureditev pomoči na domu, kar nam obljubljajo že leta v zakonu o dolgotrajni oskrbi, a ga še kar ni,« je zapisala. »Očitno nam socialna država propada hitreje, kot mislimo, pasivnost nas vseh pa to omogoča. Za vse se najde denar, za Teš, patrie, bodečo žico, samo za tisto, kar bi res nujno potrebovali, ne. Očitno se bomo morali ljudje sami povezati v močno civilno iniciativo in pritiskati na državne institucije ter poslance. Treba je le sprejeti zakon, ki bo bolj socialno naravnan. Ker me je kontaktiralo veliko ljudi s podobnimi težavami, menim, da je čas pravšnji, da stopimo skupaj,« sklene Iztok Šumatić, ki upa, da bodo politiki strnili vrste in rešili ta pereči problem.
Zaračunajo vsak dodatni dan
»Zdaj ni nikogar, ki bi skrbel zanj, saj nikoli ni bil poročen. Ima le še gluho sestro, invalidko, ki je moja mama, in mene, ki sem ga v času zdravljenja večkrat obiskal in bodril,« opisuje Šumatić, ki za strica, potem ko se je po 14 dneh zaključila njegova rehabilitacija v Thermani Laško, pospešeno išče prostor v katerem od domov za ostarele.
A kaj ko so vsi zasedeni, čakalna doba pa od enega do več let! Iztok priznava, da je stric zahteven in nezaupljiv, zato občasno nespretno komunicira z osebjem in zdravniki, saj je bil vsa leta navezan le na svojo mamo. Kako veliko težavo imamo v Sloveniji z iskanjem prostih mest v domovih, je spoznal, ko so strica po zaključeni 14-dnevni rehabilitaciji v zdravilišču Laško želeli odpeljati domov. A kaj ko doma ni nikogar, ki bi ustrezno skrbel zanj.
»Za to namero sem izvedel šele dan pred dejanskim odpustom. Odgovorna zdravnica v zdravilišču mi je razložila, da možnosti, da bi stricu podaljšali bivanje, ni. Že naslednji dan so ga reševalci nameravali pripeljati domov, a sem to zavrnil. Po pregovarjanju in pojasnjevanju, kakšna je situacija, so nepokretnega strica zadržali v Laškem, kjer pa mu zaračunajo vsak dodatni dan bivanja,« nam opiše težko situacijo nečak.
Najprej je obiskal Dom Danice Vogrinec v Mariboru, a mu je tamkajšnja socialna delavka s cmokom v grlu povedala, da se pri njih na prosto mesto čaka po leto in več. »Potem sem se srečal z osebo, ki mi je razložila sistem, v vakuumu katerega se je znašel moj stric. Po zaključku hospitalizacije se je v UKC Maribor zaključilo tudi delo socialnega delavca, nobena druga institucija pa tega ni prevzela.
Očitno nam socialna država propada hitreje, kot mislimo, pasivnost nas vseh pa to omogoča.
Thermana Laško socialne službe nima, zato sem se napotil na mariborski center za socialno delo (CSD), tam pa mi je sicer prijazen možakar poznih srednjih let z mirnim razumevajočim glasom razložil, da je nemočen, ker na zakon, ki bi to urejal, v naši državi čakamo že desetletje. Svetoval mi je, naj prekličem vse domove, če bi se kje le našlo kakšno prosto mesto,« pripoveduje Šumatić.
Premalo domov za starejše
A žal niti najprijaznejši državni uradniki ne morejo nič, če prostih mest v domovih ni. Pozneje ga je poklicala še ena socialna delavka s CSD, ki je izvedela za nastalo situacijo, in ga povprašala, ali je možnost, da strica pripeljejo v njegovo stanovanje in bi zanj uredila oskrbo na domu, dokler mesta v domu zanj ne bi našli. A žal to ne bi prišlo v poštev, saj potrebuje 24-urno oskrbo.
Zato se je Šumatić obrnil na širšo javnost po pomoč. Številni so se na njegov zapis na facebooku odzvali. Eni so se jezili, spet drugi soglašali, da je vse to res žalostno, tretji pa predlagali, naj poskuša namestitev najti v katerem od domov na Hrvaškem, ki so tudi cenejši. Oglasila se je tudi socialna delavka iz enega od domov in priznala, da vsak dan prejme od enega do pet podobnih klicev ali elektronskih sporočil, ko svojci povprašujejo po namestitvi za najbližje.
1 leto in več se čaka na sprejem v dom za ostarele.
»Nujno potrebujemo več domov za starejše in tudi druge ustrezne institucije ali negovalne bolnišnice, tudi za mlajše od 65 let. Pa tudi boljšo ureditev pomoči na domu, kar nam obljubljajo že leta v zakonu o dolgotrajni oskrbi, a ga še kar ni,« je zapisala. »Očitno nam socialna država propada hitreje, kot mislimo, pasivnost nas vseh pa to omogoča. Za vse se najde denar, za Teš, patrie, bodečo žico, samo za tisto, kar bi res nujno potrebovali, ne. Očitno se bomo morali ljudje sami povezati v močno civilno iniciativo in pritiskati na državne institucije ter poslance. Treba je le sprejeti zakon, ki bo bolj socialno naravnan. Ker me je kontaktiralo veliko ljudi s podobnimi težavami, menim, da je čas pravšnji, da stopimo skupaj,« sklene Iztok Šumatić, ki upa, da bodo politiki strnili vrste in rešili ta pereči problem.