To meni rektor ljubljanske univerze Majdič o mesu, vzgojenem v laboratoriju
Ivo Boscarol je že pred dvema letoma v intervjuju napovedal, da bo nekaj denarja, ki ga je dobil od prodaje Pipistrela, investiral v pridelavo umetnega mesa iz izvornih celic. In tako se v zadnjih dneh veliko govori o prvem hamburgerju, ki je nastal v slovenskem laboratoriju. V Ajdovščini je namreč zaživelo Boscarolovo podjetje Tech4Meat, ki bo razvijalo in proizvajalo meso iz izvornih celic.
Po mnenju Boscarola bo proizvodnja mesa v laboratorijih, kjer bi pozneje lahko proizvajali tudi rastline, pripomogla k reševanju bodočih težav s pomanjkanjem hrane. Prve izdelke želijo na trg poslati v nekaj letih.
Gregor Majdič, slovenski endokrinolog, nevroznanstvenik, univerzitetni profesor in rektor ljubljanske univerze je na družbenem omrežju Facebook objavil mnenje o mesu, vzgojenem v laboratoriju, ki ga objavljamo v celoti.
»Zadnje dni se veliko govori o mesu, vzgojenem v laboratoriju. Čeprav je podpiranje znanstvenega razvoja izjemno pomembno in ključno, če hočemo kdaj ujeti najrazvitejše države, pa je vseeno pri mesu iz laboratorija še nekaj realnih ovir, ki jih moramo poznati. Pridobivanje mesa v laboratoriju je namreč še zelo daleč od možnosti dejanske uporabe in vprašanje je, ali bo resnično kdaj lahko zamenjalo meso živali.
Ostaja ogromno odprtih vprašanj, začenši z nadgradnjo opreme za začetek množične proizvodnje, saj največji bioreaktorji (veliki nekaj 1000 litrov), ki jih trenutno uporabljamo, ne morejo proizvesti več kot nekaj kg celic v nekaj tednih in nihče ne ve, če bo mogoče narediti veliko večje bioreaktorje, v katerih bi gojili mišične celice. Ob vprašanju okoljske sprejemljivosti takšnega mesa je zelo pomembno vprašanje porabe energije, ki je zelo velika.
Celice moramo namreč gojiti pri 37 stopinj Celzija ter bioreaktor ves čas mešati, stalno vzdrževanje temperature 37 stopinj Celzija za nekaj tisoč ali nekaj desettisoč litrov tekočine, v kateri rastejo celice, pa porablja veliko energije. Pri gojenju celic se danes še vedno pogosto uporablja antibiotike, čeprav se temu sicer lahko izognemo, a je potem celoten proces veliko bolj zahteven, saj mora potekati v povsem sterilnih pogojih, kar pa seveda celoten proces močno podraži.
Ne nazadnje zelo pomemben vidik, o katerem pa se sploh ne govori, čeprav se obenem govori o zmanjševanju trpljenja živali, pa je, da se pri gojenju celic uporablja serum nerojenih teličkov, saj celice brez tega dodatka zelo slabo rastejo. Čeprav zelo podpiram razvoj, se torej poraja veliko vprašanj, ali bo zadeva res kdaj lahko prišla v množično uporabo. Nadomestek za serum govejih zarodkov se išče že nekaj desetletij (tudi zaradi cene, ker je to izjemno drag del postopka gojenja celic), pa do sedaj še nismo uspeli najti dobrega nadomestila.«
Pod objavo so se usuli komentarji, objavljamo le nekaj izmed njih:
»Spoštovani rektor, hvala za te poučne misli. Nekateri so že videli možnost prehranjevanja brez kmetov, ker jim gredo na živce. Ne bo šlo!«
»Čuvajmo našega kmeta in ga podprimo da mu ne bo potrebno tako agresivno nastopati na trgu in veliko uporabljati gnojil, škropiv ter umetnih hranil pri gojenju pridelka in reji živali. Obenem tudi čuvajmo zdrave vire pitne vode, ker malo je glavnih mest po Evropi in svetu, ki se lahko pohvalijo s pitjem vode iz pipe za ljudi in živali.«
»Odlična raziskava in finančno podpiranje aplikativne znanosti. Bo prišlo prav, ko vstopimo v dobo Star treck potovanj.«
»Ta zapis sedaj 'zlorabljajo' in ga izkrivljajo. Mogoče bi bilo bolje narediti še kak drugačen zaključek. Skratka, v prihodnosti (daljni, ne bližnji), sem kar prepričan, da takih kmetij kot danes, ne bo več. Ne bodo 'vzdržne' ne na krivuljo potrebe, ne na krivuljo izpustov, še najbolj (najmanj) pa na krivuljo etike in morale. Torej, da gospod 'meče' denar v Sloveniji za raziskave, ki na dolgi rok lahko veliko pomenijo za nas (tudi na področju medicine), je zelo dobrodošlo. Tistih, ki se pa tega bojijo kot nekoč čarovnic, pa tako žal nikoli ne bo zmanjkalo.«
