To so slovenski junaki, ki so reševali v peklu trupel in ruševin (FOTO)
Ko so v torek zvečer v izobraževalnem centru Uprave za zaščito in reševanje (URSZR) na Igu pred objektive kamer in fotoaparatov prikorakali člani ekipe začasnega sestava civilne zaščite z reševalnimi psi, ki je prejšnji teden reševala življenja na jugu Turčije po apokaliptičnem potresu, se je na njihovih obrazih zrcalila utrujenost.
V minulem tednu so se soočili s prizori, na katere jih ni mogel pripraviti nobeden od številnih treningov, ki so jih opravili pogumni in srčni vodniki, večinoma vsi prostovoljci, je poudaril Leon Behin, v. d. direktorja UZR: »Poudaril bi rad, da so vodniki psov prostovoljci; da več deset let trenirajo s svojimi štirinožnimi prijatelji, da lahko izvedejo takšne operacije.«
Ne moreš biti na več lokacijah hkrati
Slovenski junaki so se manj kot 24 ur po potresu že znašli v razrušeni pokrajini: »Kaj takega si ni mogoče predstavljati. Vozili smo se tri ure, in bliže ko smo prihajali, huje je bilo,« je razmere po potresu med vožnjo do cilja v mestu Antakya opisal vodnik reševalnih psov Roman Starman. Vodnik in eden od dveh zaupnikov ekipe, ki sta vsak večer spremljala stanje članov, Robert Anžič pa je povedal, da so predvidevali, kaj jih čaka, a niso imeli natančnih informacij: »Prvi šok je bil, ko smo videli, da mesta dejansko ni več. Vse je bilo kaotično. Ko smo postavili tabor, smo začeli delati.«
Ko so se pognali v človekoljubno misijo, so po Starmanovih besedah spoznali razliko med treningom in resnično popotresno reševalno intervencijo: »Vse treninge opravljamo na ruševinah v tujini, a te so varne, tam ni ne stekla ne nevarnih predmetov. Ko se enkrat izpostaviš takemu terenu in nevarnostim, vidiš, koliko je vreden trening.« Tiste nevarnosti so v treh dneh najbolj načele blazinice reševalnih psov, kar pet izmed sedmih je potrebovalo šivanje – na srečo pa poškodbe niso bile tolikanj hude, da bi jih v torek ovirale pri prihodu na konferenco, kjer so bili neločljivi s svojimi vodniki – tako kot že dolga leta. Vodnik Matjaž Bolka je razkril: »Eni smo 20, 30 let v tem, resni volonterji smo.«
Državni sekretar z ministrstva za obrambo Rudi Medved je pripomnil: »Vsak izmed vas ima svojo zgodbo, vsak izmed vas nosi slike teh grozot, ki ste jih doživeli.« Ob kaosu so se pojavili plenjenja, ugrabitve, nasilje so začutili tudi reševalci. Še bolj mučne so bile zgodbe navadnih ljudi, ali kot je opisal Anžič: »Pod ruševinami so ljudje. Rad bi jih rešil, a so pregloboko.« Nadalje so se srečali z domačini, ki so jih rotili za pomoč: »Če je neka družina zasuta, ti pa rešuješ ljudi izpod sosednje porušene stavbe, te svojci seveda vlečejo k sebi, da bi jim pomagal. A ne gre, ne moreš biti na dveh ali treh lokacijah hkrati.« V treh dolgih dneh intervencij so popotresni sunki vsakega človeka opominjali na njegovo krhkost. »Na tako velikem območju se srečuješ z veliko trupli, vonjave so neprijetne,« podoživlja Anžič.
Tudi reševalci ne morejo kar tako izbrisati vsega doživetega; zato sta bila z njimi dva zaupnika, s katerima so se pogovarjali ob večerih: »Zdaj bo sledil pogovor s psihologi, da bomo predelali vse, kar smo doživljali.« Behin je povedal, da se je ekipa iz Turčije zbrala na Igu za pogovor z novinarji tudi z namenom, da »celotna ekipa izvede tako imenovani psihološki pogovor z razbremenitvijo po samem dogodku. Delo ekipe se ne začne in konča na terenu, ampak se nadaljuje tudi po vrnitvi.«
Vsi bežijo
Za vrnitev so se odločili po treh dneh dela: »Zaradi poškodb psov in tudi zaostrenih varnostnih razmer smo se odločili, da bomo z drugimi ekipami zapustili Turčijo,« opisuje Behin ter poudari, da jim je ob vrnitvi veliko olajšanje v tamkajšnjih kritičnih razmerah prineslo vladno letalo falcon, ki jih je pripeljalo domov v Slovenijo: »Že ko smo bili na poti tja, smo spoznali, da je prevoz velika težava. Sploh si ni mogoče predstavljati, kako velik problem je to ob vračanju domov.«
Zdaj bo sledil pogovor s psihologi, da bomo predelali vse, kar smo doživljali.
Opisujejo, da so reševalne enote z vsega sveta po dan ali dva na letališču čakale polet domov: »Vsi bežijo iz države, nihče ne vstopa,« je širšo sliko opisal Behin. Državni sekretar Medved pa je izrazil veselje, da so se vsi vrnili celi in zdravi »in tudi vsi štirinožni prijatelji še vedno v dobri kondiciji, čeprav so staknili poškodbe. Ampak to je žal sestavni del tako težke reševalne akcije, v kakršno ste se podali vi.« Napovedal je takojšnje aktivnosti za gradnjo poligona za urjenje vodnikov in psov reševalcev za iskanje ponesrečenih pod ruševinami: »Naša zaveza je, da takoj začnemo aktivnosti. Dajem vam besedo, da bomo z vodstvom UZR in ministrstva naredili vse, da takšen poligon zgradimo tudi v Sloveniji, da ne boste drago plačevali urjenja v tujini.«
Matjaž Bolka pa se je zahvalil še pomembnim ljudem, ki so sooblikovali uspešno misijo: »Hvala našim družinam, ki so to sprejele kot naš način življenja in nas brez velikih pogovorov spustile na krizna območja. Ker nam zaupajo. Ker vejo, da to že dlje delamo in znamo poskrbeti zase in za druge.«
