Tone je Titu tapeciral stole

Sedlarji so še danes cenjeni, a jih je malo. Eden od njih je 79-letni Tone Pavlič iz Mokronoga, ki je tudi tapetnik. Začel je pred več kot 65 leti.

»Pri trinajstih me je mama poslala v uk k mojstru Lojzetu Ivančiču, bil je dober sedlar in tapetnik. Delavnico je imel v Mokronogu, prihajal pa je iz Kronovega. Najprej se je učil moj brat, a ni zdržal. Pa je Ivančič rekel, mati, boš dala pa drugega poba. Zdržal sem, čeprav je bilo težko,« se spominja Pavlič, ki ga je Ivančič potem poslal v Črnomelj k Franclju Šenici. »Od petih zjutraj do osmih zvečer sem delal na kmetiji. Ko sem končal, sem pospravil še delavnico, čeprav je imel tri vajence,« nadaljuje Tone, ki se je zamislil, ker se po štirih letih vajeništva v Beli krajini ni nič naučil.

»Zato sem pisal stricu Lojzetu Jarkoviču v Krško, ki mi je takoj sporočil, naj pridem. Izučil sem se pri mojstru Ivanu Pislaku, in ko sem naredil izpit, me je povabil, da bi delal po 16 ur, ne več po osem. Takoj sem bil za, stanoval sem pri njem, poskrbel je za moje kosilo in večerjo. Trdo sva delala pa dobro zaslužila.«

Ostal je zvest obrti, vmes pa se tudi zaposlil. Sprva je bil sprevodnik, nato je vozil kamion v tujino, nazadnje avtobus. Ob tem je marljivo delal v svoji delavnici. Zdaj je v zasluženem pokoju, a naročil mu ne zmanjka. »Začnem vsak dan ob sedmih in ostanem tja do šestih popoldan, le opoldne me žena pokliče na kosilo. Tudi v nedeljo dopoldan kaj naredim,« pove Tone, ki je ob našem obisku ravno končal preoblačenje stolov, potem gredo nazaj v Borovnico. Stranke prihajajo od vsepovsod, od Ilirske Bistrice in Brežic tja do Podkuma.

»Ni tako starega fotelja, da ga ne bi znal predelati. Tudi tiste klasične na fedre, z morsko travo, volno in žimo. Včasih so rekli, da boš zdrav, če boš spal na morski travi in volni. Poleti ti ne bo vroče, pozimi pa ne hladno,« se ozre v preteklost. Tudi tja v leto 1961, ko je v Sevnici od zore do mraka sestavljal in izdeloval stole za Josipa Broza - Tita. Pred 60 leti je v Beogradu potekala 1. konferenca neuvrščenih in Tito se je kot gostitelj hotel izkazati. Zato je poskrbel, da so predstavniki Gibanja neuvrščenih sedeli na dobrih stolih. Izdelal jih je sevniški Stilles, ki pa mu je primanjkovalo tapetnikov. V Mokronogu so našli Toneta, in ta jim je pomagal tri mesece, od petih zjutraj do enajstih zvečer. »Le ob nedeljah smo bili prosti, a smo bili zvečer že nazaj v Sevnici. Do ponedeljka smo prespali kar v delavnici,« pojasni Tone, tudi član Konjeniškega društva Trebnje.

Pa smo pri konjih in izdelavi opreme zanje. Pavlič je ponosen, da njegovi komati niso ožulili nobene živali. »Zahtevajo pa vsaj 60 ur trdega dela in trikrat ti mora od čela kapljati, sicer nisi naredil nič! Tudi obogateti se ne da od tega. V Italiji tak komat stane 2500 evrov, pri nas med 1000 in 1200,« pravi in poudari, da so bile najboljše kože vedno za križne vajeti in uzde. »Če je konj padel, se ni smelo nič strgati.« Pokaže še na bahjermen: »Z njim si se považil, pobahal. Po koncu 2. svetovne vojne so imeli takega samo pri treh družinah v Mokronogu.«



Pavlič uzde vedno okrasi, da je konj lepši: »Ko mi prinesejo kaj v popravilo, pogosto vidim, kakšne uzde imajo konji, in si mislim, jezus kristus, kaj vse morajo nositi.« Material kupuje v Ljubljani, včasih ga je v Novem mestu ali pa kar v Mokronogu pri Radu Nahtigalu. »Naš poklic izumira. Pravi tapetnik je tak, ki zna narediti klasičen feder modroc in tri blazine. Tega se doma nisi mogel navaditi, si moral v šolo, se učiti od treh ali štirih mojstrov, vzeti od njih najboljše, potem pa si uporabil svojo pamet in začel delati.«

V delavnici je vse lepo pospravljeno, v kotu je zloženo orodje. »To je naše sedlarsko orodje, prednjačijo šila. S tem strojem za rezanje usnja pa delam luknje. Da je orodje pristno in originalno, dokazuje konjska glava, ki je odtisnjena na njem,« pripomni Tone in pogladi še dva stroja: »Tole je neuničljiv nemški pfaff, izjemen za ravne in cikcak šive. Nikoli se ne polomi. Tudi tale italijanski necce je od hudiča, le motor in grajfer sem zamenjal.«