Topovske krogle so ga ubile na stranišču

Edini prijatelj in učitelj vojaških veščin Erazma Luegarja Predjamskega je bil Andrej Baumkirher iz Vipave. Skupaj sta se dvakrat bojevala za cesarja Friderika III., a je Erazmov prijatelj pri tem izgubil življenje.
Na cesarskem dvoru Erazem ni prav nič spremenil svojih navad in razvad.

Iskal je prepirov in pretepov, kjer koli in kadar koli je bilo mogoče. Vsi so se ga bali. Če pa bi kdo obrekoval rajnega prijatelja Baumkirherja, mu ne bi prizanesel. Prav to se je dogodilo, ko so nekoč nemški vitezi, grofje in knezi spremljali cesarja. Oholi cesarski maršal, grof Papenhajm, je Baumkirherja očrnil, Erazem ga je zato izzval na dvoboj in v srditem boju je grof Papenhajm obležal s preklano glavo. Erazma so obsodili na smrt in ga strpali v ječo. Hrabri Štajerec Viljem Bereneka je preoblečen v meniha pomagal Erazmu pobegniti.

Po dolgem potovanju se je Erazem vrnil na Kranjsko, v Predjamo, v stari grad svojih pradedov. Avtor legende Franci Malavašič nadaljuje: »V nedolgem času postal je Erazem s svojimi vojniki strah vsej deželi. Razbijal in moril je z divjimi svojimi četami vse, kar mu je prišlo pod roko: bogate samostane, samogoltne varuhe, neusmiljene grajščake. Zakoni so ga sicer ostro sodili, a vender se ne more reči, da je bil jednak drugim roparjem in tolovajem. Krvi ni prelival brezpotrebno ali brez vzroka.«

Cesar je tržaškemu poglavarju Gašparju Ravbarju ukazal, naj razbojniškega Erazma dobi živega ali mrtvega. Nedostopni grad je obkolil s številno vojsko ter poskušal Erazma in njegove izstradati. Erazem pa se ni dal. V dokaz, kako dobro je preskrbljen, je oblegovalcem enkrat po vrvi spustil celega pečenega vola, drugič nekaj živih ovnov, spet tretjič ribe. Ko je spomladi v okolici gradu komaj cvetelo, pa je Ravbarju vrgel prve češnje in jagode. Ves živež je Erazem dobival po skritem podzemeljskem hodniku iz Vipavske doline.


Ne bi mu prišli do živega, če ga ne bi izdal sluga, ki je izobesil kos bele tkanine, z lučjo na oknu pa naznanil, kdaj je Erazem šel tja, kamor še cesar hodi peš. Štirje topovi so ustrelili in Erazma ubili.


Nejka Selišnik že dolgo zbira slovenske legende. Erazmov pogum jo je navdušil že v mladosti. Tudi v današnjem času bi si nakopal podobne težave kot pred 500 leti, meni Nejka. Vitez je živel s strastjo moža, ki ni poznal strahu. Takšnega doživlja ilustratorka Selišnikova.
Vsebino knjige, ki jo je izdala Mohorjeva družba, je črpala iz zgodbe Francija Malavašiča. Legenda o našem vitezu je tako zelo posebna in ker je tudi del naše preteklosti, jo je kar morala ilustrirati. Podlago ima v dogodkih, ki so razvidni iz arhivov, ki jih je za diplomsko nalogo proučil Andrej Nared.


Slovenska turistična organizacija je že pred petimi leti zasnovala projekt Zgodbarjenje, ki na lokalni ravni dopolnjuje znamko slovenskega turizma I feel Slovenia. Na največji globalni turistični borzi WTM v Londonu je ljubljanski zmaj navduševal nad Ljubljano, na mednarodni turistični borzi ITB Berlin so obiskovalce navduševala zgodovinska mesta Slovenije, še zlasti Predjamski grad. Na sejmu F.RE.E. v Münchnu so predstavili klekljanje in neandertalčevo domovanje. Na sejmu Ferienmesse na Dunaju pa sta bila v ospredju kurent in zgodba o soli.