POGOVARJALI SMO SE S KINOLOGINJO
Znano, kaj je v primeru tragedije v Mengšu najverjetneje šlo narobe
Psihologija psov: Kako prepoznati psa, ki je potencialno nevaren? Kako se ubraniti? Se je pes iz Mengša prestrašil deklice?
Odpri galerijo
Maja Sušec. FOTO: Osebni arhiv
Pretresljiva tragedija iz Mengša, kjer je pes do smrti pogrizel osemletno deklico, še vedno odmeva. V nesreči je življenje izgubila nesrečna deklica, usmrtili pa bodo tudi psa. Odzivi ljudi so deljeni. V splošnem menijo, da je kriv lastnik, drugi, da je pes, tretji, da je deklica prišla na tuje dvorišče oziroma ozemlje psa in da je šlo za nesrečen splet okoliščin. O psihologiji psov in potencialnih vzrokih za takšno grozljivko smo se pogovarjali s poznavalko psov, mednarodno kinološko sodnico in podpredsednico Kinološke zveze Slovenije (KZS) dr. Majo Sušec, ki je svetovala tudi, kako se odzvati, da se v prihodnje takšne tragedije ne bi dogajale.
Deklica se je približala večjemu psu, privezanemu na verigo. Kaj je po vašem mnenju potencialno lahko šlo tukaj narobe?
Vedeti moramo, da je pes po svoji naravi teritorialen, če pa je pripet na verigo, je omejen na majhen ali zaprt prostor in se mu ta teritorialna narava še bolj okrepi. Prostor, ki ga v tistem trenutku ima, bo poskušal braniti za vsako ceno. Pes na verigi se bistveno drugače obnaša kot brez nje: je napadalnejši, več laja, zato je pri tem najpomembnejše, na kakšen način pristopimo k psu in ali ima na sebi verigo. Pravkar je v obravnavi dopolnitev zakona o zaščiti živali, pri katerem je sodeloval tudi KZS, ki časovno daljše pripenjanje psa na verigo prepoveduje.
Pojavljajo se pozivi, da psi niso za verigo, saj da je njegova psihologija taka, da ko je na verigi, želi tujca pregnati.
Drži. Pes se čisto drugače vede, če je na verigi. Takrat nima svobode, ne more se igrati, ne more izražati svojega naravnega vedenja, postane mu dolgčas, osamljen je, depresiven, pogosto tudi agresiven, ker ga veriga omeji na premajhen del ozemlja. Skrbniki se ob tem včasih niti ne zavedajo, da na ta način povzročajo psu čustveno in psihološko škodo.
Mogoče nekoliko nenavadno vprašanje: ali pes lahko ugrizne?
Pes je v osnovi žival. V kinoloških društvih po Sloveniji, članicah KZS, imamo inštruktorje, ki šolajo lastnike psov in pse, da bi zagotovili ustrezno sobivanje psa v urbanem okolju. Načeloma pes ne bi smel biti napadalen, ker ga učimo sobivanja z nami, ampak v osnovni naravi je pes žival. Če bo pes na svojem teritoriju, moramo pričakovati, da ga bo branil. Če bo na verigi, se bo ta lastnost še okrepila. Pes zato lahko ugrizne. In če se nekateri radi pohvalijo, da njihov pes še nikoli ni ugriznil, to ne pomeni, da tudi ne bo, ker mi ne vemo, kaj se bo z njim še zgodilo, v kakšni situaciji se bo znašel. V društvih zato šolamo pse in skrbnike in skrbimo, da se to ne bi dogajalo, a zavedati se moramo, da je pes žival. Že dalj časa si prizadevamo, da bi šolanje psov postalo nujna oskrba živali, saj le pravilno šolanje psa, lastnikov psov in izobraževanje javnosti lahko ustvari primeren prostor sobivanja.
Kakšen ugriz je lahko usoden za človeka?
Sila, s katero pes ugrizne je odvisna od oblike čeljusti. Sile so velike in odvisno je, kako ugrizne. Če te ugrizne v obraz, gre lahko pri tem za hude poškodbe. Če je pes večji, te lažje poškoduje, medtem ko manjši psi lahko ugriznejo le v nogo in do kolena, saj višje ne seže. Odvisno je torej od tega, s kakšno pasmo in velikostjo psa imamo opravka.
Za pitbule menda velja, da želijo ugrizniti za vrat in se prav trudijo, da bi visoko skočili. Udi jih niti ne zanimajo. Kako se ubraniti?
Običajno velja, da če stopiš na teritorij psa – previdnost. Če ga izzoveš in se počuti ogroženega, bo zagotovo deloval obrambno, lahko steče proti tebi in seveda je odvisno, kako se odzovemo. Nikoli se ne smemo v takšnem primeru psu približati iz oči v oči, bežati, vedno je dobro, da je to srečanje iz boka in seveda ne smemo ga gledati direktno v oči. Vendar je seveda v takšnih resnih situacijah težko.
Kako veliki in težki psi so mešanci pasme rotvajler in nemški pes, kot je bil ta iz Mengša?
Za nemškega ovčarja lahko konkretno povem, da so plečne višine od 55 do 65 cm, samičke so nižje (plečna višina je merjena pri psu od tal do vihra), težki pa so med 25 do 40 kilogramov. Večji pes lahko seveda v primeru ogroženosti skoči nate in te podre. Predvsem se je treba zavedati, da dejansko ne vemo, kakšne prednike je imel ta pes, zato je nepravilno govoriti o mešancu med nekimi pasmami, saj je lahko pes morda podoben kakšni pasmi, vendar nosi s seboj povsem drugačne značajske lastnosti.
Obstajajo človeku nevarne pasme oziroma morilske pasme psov?
Pasme so različne in vsaka pasma je narejena za neki namen. Prinašalci prinašajo divjad, ovčarski psi so namenjeni za pašo črede, zato tudi v društvih, kjer šolamo pse, ti lahko opravijo tečaj socializacije in se prav tako šolajo za preverjanje naravnih zasnov. Vzreditelji pa skrbijo za kontrolirano vzrejo. Seveda se je s psom treba ukvarjati, ga zaposliti, predvsem na področju, za katero je namenjen, če se tako izrazim. Nikoli si ne smemo psa podarjati ali kupiti le zato, ker nam je všeč, ampak na podlagi tega, koliko gibanja potrebuje in ali mu ustreza naš življenjski slog. Če si kupimo psa, s katerim je treba vsak dan delati, trenirati, aktivno hoditi na sprehod, tega pa mu ne nudimo, mu nekaj manjka in postane nevaren in ni ustrezno negovan. Torej ni nevarnih pasem, ampak smo krivi ljudje, ker jim ne nudimo tega, za kar so oni na svetu.
Kako prepoznati psa, ki je potencialno nevaren človeku?
Če mu torej ne nudimo socializacije ali šolanja, se to pri psu takoj vidi. Pojdite na sprehod in opazujte pse, kako reagirajo, ko se srečajo. Eni lajajo, pa jih lastniki vlečejo na svojo stran in pri tem govorijo: 'Ne smeš', drugi bodi šli brezbrižno mimo. Ampak načeloma velja, da psi ne bodo napadli brez razloga. Večja tarča boš zanje, če boš šel mimo njih s psom. Če imamo majhnega psa in pride mimo velik, je največja napaka to, da majhnega psa vzamemo v naročje. Pes, ki bo želel napasti, bo v tem primeru skočil na nas zaradi psa, ki ga imamo v naročju in seveda zato, ker nismo pravilno poskrbeli za njegovo socializacijo. Pravilen postopek je, da svojega psa damo na distanco, velikega psa, ki leti proti nam, pa na neki način odženemo. Pogosto pomaga, če stopimo vmes in povzdignemo glas: 'Pojdi stran.' Pokažimo mu, da smo močnejši. Opažamo, da so prav lastniki manjših psov prepričani, da ne potrebujejo šolanja in vodljivosti psa, kar je velika zmota. Manjši pes, ki se bo zaganjal v druge pse, lastnik pa ga potem dvigne v svoje naročje, s tem izpostavi lastnika za tarčo.
Lastniki psov pogosto pravijo, da imajo na sprehodih pse na povodcu, a se vanje zaganjajo otroci in manjši neprivezani psi.
Veliko je na nas odraslih, da je otrokom razložimo, da niso vsi psi prijazni in da je treba pred božanjem psa lastnika vprašati za dovoljenje, saj vsi psi nimajo radi tujcev oz. lahko napad izzovemo z napačnim pristopom. Nekateri niti še niso bili v stiku z otroki in so jim otroci čudni, ker so glasni in na hitro priletijo vanje. Psa je treba naučiti, da obstajajo tudi čudni zvoki in neobičajno božanje. Kakor pa je psom nekaj čudno, obrambno reagirajo. Otroku je treba povedati, naj se psu približa počasi, naj ne zganja vika in krika, ker pes začne obrambno delovati, saj je pes v osnovi teritorialen.
Kaj je bilo v primeru nesrečne deklice? Ga je hotela pobožati in se je ustrašil?
Verjetno je punčko prišla, da bi ga dejansko pobožala, zasledila sem tudi, da mu je morda celo želela prinesti hrano. Je pa morda prehitro priletela v njegov prostor, vsa vesela, da ga vidi, on pa nje ni sprejel na tak način. Verjetno se je res ustrašil. Bil je na svojem teritoriju, pa še privezan, zato se je tako dvakrat branil. Predvsem pa moramo tudi vsi upoštevati osebni prostor psa, zlasti če nas na to opozarjajo table in fizične pregrade. Seveda gre v tem primeru res za tragičen dogodek in za splet okoliščin.
Po vašem mnenju v primeru Mengša ni bil problem v lastnikih, psu, deklici oziroma njenih skrbnikih, temveč o spletu naključij.
Drži. Šlo je za splet tragičnih okoliščin in nikogar ne bi obsojala. Pes je bil sicer na verigi, kar ni prav, ampak on ni prišel v urbano okolje brez nadzora. Morda so ga privezali le za kratek čas, da ne bi ušel iz ograje. Tega ne vem. Verjetno pa vi kot odrasla oseba, če bi šli do psa in bi vam pokazal zobe, ne bi šli koraka dlje, saj bi presodili, da se mu ne smeti približevati. Deklica je bila verjetno premlada, da bi to lahko vedela, in je šla predaleč. V tem primeru sta obe strani prizadeti in nobena ni po mojem videnju kriva, gre res za splet tragičnih okoliščin. Ob tem bi v imenu kinološke zveze izrazila sožalje staršem in sočutje lastnikom psa.
Ali velja, da neznanega psa ne smeš nikoli pobožati po glavi, ampak pod vratom, da ima v nadzoru tvojo roko?
Kritični del je rep – če torej stojiš za psom in ga pobožaš. Nevarno je tudi približevanje od spredaj. Najboljše je božati po telesu in vedno pristopati k psom z boka. Tudi ljudem, če nekdo stopi neposredno pred nas, ni vseeno, če pa gre mimo nas, ga morda ne bomo niti zaznali. Ob tem pes ne more vprašati, kaj pa želiš, ampak se po pasje odzove in se brani. Pomemben je torej način komunikacije s psom.
Kako pomembno je šolanje za pse?
V KZS vsekakor vsakomur svetujemo šolanje, včasih lastnikom še bolj kot psom. Pomembno je torej vedeti, kakšno pasmo imamo, kako z njo živeti – in socializacija. Pomembno je tudi, da je nakup psa premišljen in da poznamo njegovo zgodovino. Samo rodovnik vam zagotavlja podatke o potomcih, vzreditelji pa so tisti, ki kontrolirano vzrejajo in skrbijo, da se na potomce ne prenaša slab dedni material in s tem morebitne zdravstvene in psihične okvare. Zaznavamo tudi, da lastniki povedo, da imajo čistokrvnega psa, brez rodovnika. Moramo se zavedati, da vzreja v tem primeru ni načrtovana in kontrolirana, tudi če imata oba starša mladiča rodovnik. Ali so se parili preblizu v sorodstvu ali starša nista pridobila vzrejnega dovoljenja zaradi kakšnih hib, morda je bil mladič pripeljan s tako imenovanih 'puppy farms', ki so še vedno zelo dejavne v nekaterih državah.
Je morda omejen dostop do pasem, ki niso primerne za lastnike začetnike?
Načeloma ne, saj v pri nakupu psov velja prosta trgovina. Svetujem pa, da s psom ravnate kot z družinskim članom, saj boste z večjimi pasmami živeli okvirno 10 let, z mlajšimi pa še dlje. Naj ljudje pred nakupom psa dobro premislijo in naj ne izbirajo, kaj jim je všeč na videz, ampak kaj ustreza njihovemu življenjskemu slogu.
Kakšna usoda čaka pse, ki ugriznejo osebo?
Takšni psi so zavedeni v register nevarnih psov, se pa pristojna veterinarska inšpekcija potem odloči, kako ukrepati. V KZS se zavzemamo, da bi poleg tega, da gre za nevarnega psa, v registru bilo zavedeno, ali je pes rodovniški ali ne.
Deklica se je približala večjemu psu, privezanemu na verigo. Kaj je po vašem mnenju potencialno lahko šlo tukaj narobe?
Vedeti moramo, da je pes po svoji naravi teritorialen, če pa je pripet na verigo, je omejen na majhen ali zaprt prostor in se mu ta teritorialna narava še bolj okrepi. Prostor, ki ga v tistem trenutku ima, bo poskušal braniti za vsako ceno. Pes na verigi se bistveno drugače obnaša kot brez nje: je napadalnejši, več laja, zato je pri tem najpomembnejše, na kakšen način pristopimo k psu in ali ima na sebi verigo. Pravkar je v obravnavi dopolnitev zakona o zaščiti živali, pri katerem je sodeloval tudi KZS, ki časovno daljše pripenjanje psa na verigo prepoveduje.
Pojavljajo se pozivi, da psi niso za verigo, saj da je njegova psihologija taka, da ko je na verigi, želi tujca pregnati.
Drži. Pes se čisto drugače vede, če je na verigi. Takrat nima svobode, ne more se igrati, ne more izražati svojega naravnega vedenja, postane mu dolgčas, osamljen je, depresiven, pogosto tudi agresiven, ker ga veriga omeji na premajhen del ozemlja. Skrbniki se ob tem včasih niti ne zavedajo, da na ta način povzročajo psu čustveno in psihološko škodo.
Mogoče nekoliko nenavadno vprašanje: ali pes lahko ugrizne?
Pes je v osnovi žival. V kinoloških društvih po Sloveniji, članicah KZS, imamo inštruktorje, ki šolajo lastnike psov in pse, da bi zagotovili ustrezno sobivanje psa v urbanem okolju. Načeloma pes ne bi smel biti napadalen, ker ga učimo sobivanja z nami, ampak v osnovni naravi je pes žival. Če bo pes na svojem teritoriju, moramo pričakovati, da ga bo branil. Če bo na verigi, se bo ta lastnost še okrepila. Pes zato lahko ugrizne. In če se nekateri radi pohvalijo, da njihov pes še nikoli ni ugriznil, to ne pomeni, da tudi ne bo, ker mi ne vemo, kaj se bo z njim še zgodilo, v kakšni situaciji se bo znašel. V društvih zato šolamo pse in skrbnike in skrbimo, da se to ne bi dogajalo, a zavedati se moramo, da je pes žival. Že dalj časa si prizadevamo, da bi šolanje psov postalo nujna oskrba živali, saj le pravilno šolanje psa, lastnikov psov in izobraževanje javnosti lahko ustvari primeren prostor sobivanja.
Maja Sušec pravi, da je po njeni oceni šlo za splet nesrečnih okoliščin. FOTO: Igor Mali, Slovenske novice
Sila, s katero pes ugrizne je odvisna od oblike čeljusti. Sile so velike in odvisno je, kako ugrizne. Če te ugrizne v obraz, gre lahko pri tem za hude poškodbe. Če je pes večji, te lažje poškoduje, medtem ko manjši psi lahko ugriznejo le v nogo in do kolena, saj višje ne seže. Odvisno je torej od tega, s kakšno pasmo in velikostjo psa imamo opravka.
Za pitbule menda velja, da želijo ugrizniti za vrat in se prav trudijo, da bi visoko skočili. Udi jih niti ne zanimajo. Kako se ubraniti?
Običajno velja, da če stopiš na teritorij psa – previdnost. Če ga izzoveš in se počuti ogroženega, bo zagotovo deloval obrambno, lahko steče proti tebi in seveda je odvisno, kako se odzovemo. Nikoli se ne smemo v takšnem primeru psu približati iz oči v oči, bežati, vedno je dobro, da je to srečanje iz boka in seveda ne smemo ga gledati direktno v oči. Vendar je seveda v takšnih resnih situacijah težko.
Kako veliki in težki psi so mešanci pasme rotvajler in nemški pes, kot je bil ta iz Mengša?
Za nemškega ovčarja lahko konkretno povem, da so plečne višine od 55 do 65 cm, samičke so nižje (plečna višina je merjena pri psu od tal do vihra), težki pa so med 25 do 40 kilogramov. Večji pes lahko seveda v primeru ogroženosti skoči nate in te podre. Predvsem se je treba zavedati, da dejansko ne vemo, kakšne prednike je imel ta pes, zato je nepravilno govoriti o mešancu med nekimi pasmami, saj je lahko pes morda podoben kakšni pasmi, vendar nosi s seboj povsem drugačne značajske lastnosti.
Obstajajo človeku nevarne pasme oziroma morilske pasme psov?
Pasme so različne in vsaka pasma je narejena za neki namen. Prinašalci prinašajo divjad, ovčarski psi so namenjeni za pašo črede, zato tudi v društvih, kjer šolamo pse, ti lahko opravijo tečaj socializacije in se prav tako šolajo za preverjanje naravnih zasnov. Vzreditelji pa skrbijo za kontrolirano vzrejo. Seveda se je s psom treba ukvarjati, ga zaposliti, predvsem na področju, za katero je namenjen, če se tako izrazim. Nikoli si ne smemo psa podarjati ali kupiti le zato, ker nam je všeč, ampak na podlagi tega, koliko gibanja potrebuje in ali mu ustreza naš življenjski slog. Če si kupimo psa, s katerim je treba vsak dan delati, trenirati, aktivno hoditi na sprehod, tega pa mu ne nudimo, mu nekaj manjka in postane nevaren in ni ustrezno negovan. Torej ni nevarnih pasem, ampak smo krivi ljudje, ker jim ne nudimo tega, za kar so oni na svetu.
Kako prepoznati psa, ki je potencialno nevaren človeku?
Če mu torej ne nudimo socializacije ali šolanja, se to pri psu takoj vidi. Pojdite na sprehod in opazujte pse, kako reagirajo, ko se srečajo. Eni lajajo, pa jih lastniki vlečejo na svojo stran in pri tem govorijo: 'Ne smeš', drugi bodi šli brezbrižno mimo. Ampak načeloma velja, da psi ne bodo napadli brez razloga. Večja tarča boš zanje, če boš šel mimo njih s psom. Če imamo majhnega psa in pride mimo velik, je največja napaka to, da majhnega psa vzamemo v naročje. Pes, ki bo želel napasti, bo v tem primeru skočil na nas zaradi psa, ki ga imamo v naročju in seveda zato, ker nismo pravilno poskrbeli za njegovo socializacijo. Pravilen postopek je, da svojega psa damo na distanco, velikega psa, ki leti proti nam, pa na neki način odženemo. Pogosto pomaga, če stopimo vmes in povzdignemo glas: 'Pojdi stran.' Pokažimo mu, da smo močnejši. Opažamo, da so prav lastniki manjših psov prepričani, da ne potrebujejo šolanja in vodljivosti psa, kar je velika zmota. Manjši pes, ki se bo zaganjal v druge pse, lastnik pa ga potem dvigne v svoje naročje, s tem izpostavi lastnika za tarčo.
FOTO: Jure Eržen, Delo
Veliko je na nas odraslih, da je otrokom razložimo, da niso vsi psi prijazni in da je treba pred božanjem psa lastnika vprašati za dovoljenje, saj vsi psi nimajo radi tujcev oz. lahko napad izzovemo z napačnim pristopom. Nekateri niti še niso bili v stiku z otroki in so jim otroci čudni, ker so glasni in na hitro priletijo vanje. Psa je treba naučiti, da obstajajo tudi čudni zvoki in neobičajno božanje. Kakor pa je psom nekaj čudno, obrambno reagirajo. Otroku je treba povedati, naj se psu približa počasi, naj ne zganja vika in krika, ker pes začne obrambno delovati, saj je pes v osnovi teritorialen.
Kaj je bilo v primeru nesrečne deklice? Ga je hotela pobožati in se je ustrašil?
Verjetno je punčko prišla, da bi ga dejansko pobožala, zasledila sem tudi, da mu je morda celo želela prinesti hrano. Je pa morda prehitro priletela v njegov prostor, vsa vesela, da ga vidi, on pa nje ni sprejel na tak način. Verjetno se je res ustrašil. Bil je na svojem teritoriju, pa še privezan, zato se je tako dvakrat branil. Predvsem pa moramo tudi vsi upoštevati osebni prostor psa, zlasti če nas na to opozarjajo table in fizične pregrade. Seveda gre v tem primeru res za tragičen dogodek in za splet okoliščin.
Po vašem mnenju v primeru Mengša ni bil problem v lastnikih, psu, deklici oziroma njenih skrbnikih, temveč o spletu naključij.
Drži. Šlo je za splet tragičnih okoliščin in nikogar ne bi obsojala. Pes je bil sicer na verigi, kar ni prav, ampak on ni prišel v urbano okolje brez nadzora. Morda so ga privezali le za kratek čas, da ne bi ušel iz ograje. Tega ne vem. Verjetno pa vi kot odrasla oseba, če bi šli do psa in bi vam pokazal zobe, ne bi šli koraka dlje, saj bi presodili, da se mu ne smeti približevati. Deklica je bila verjetno premlada, da bi to lahko vedela, in je šla predaleč. V tem primeru sta obe strani prizadeti in nobena ni po mojem videnju kriva, gre res za splet tragičnih okoliščin. Ob tem bi v imenu kinološke zveze izrazila sožalje staršem in sočutje lastnikom psa.
Ali velja, da neznanega psa ne smeš nikoli pobožati po glavi, ampak pod vratom, da ima v nadzoru tvojo roko?
Kritični del je rep – če torej stojiš za psom in ga pobožaš. Nevarno je tudi približevanje od spredaj. Najboljše je božati po telesu in vedno pristopati k psom z boka. Tudi ljudem, če nekdo stopi neposredno pred nas, ni vseeno, če pa gre mimo nas, ga morda ne bomo niti zaznali. Ob tem pes ne more vprašati, kaj pa želiš, ampak se po pasje odzove in se brani. Pomemben je torej način komunikacije s psom.
Kako pomembno je šolanje za pse?
V KZS vsekakor vsakomur svetujemo šolanje, včasih lastnikom še bolj kot psom. Pomembno je torej vedeti, kakšno pasmo imamo, kako z njo živeti – in socializacija. Pomembno je tudi, da je nakup psa premišljen in da poznamo njegovo zgodovino. Samo rodovnik vam zagotavlja podatke o potomcih, vzreditelji pa so tisti, ki kontrolirano vzrejajo in skrbijo, da se na potomce ne prenaša slab dedni material in s tem morebitne zdravstvene in psihične okvare. Zaznavamo tudi, da lastniki povedo, da imajo čistokrvnega psa, brez rodovnika. Moramo se zavedati, da vzreja v tem primeru ni načrtovana in kontrolirana, tudi če imata oba starša mladiča rodovnik. Ali so se parili preblizu v sorodstvu ali starša nista pridobila vzrejnega dovoljenja zaradi kakšnih hib, morda je bil mladič pripeljan s tako imenovanih 'puppy farms', ki so še vedno zelo dejavne v nekaterih državah.
Je morda omejen dostop do pasem, ki niso primerne za lastnike začetnike?
Načeloma ne, saj v pri nakupu psov velja prosta trgovina. Svetujem pa, da s psom ravnate kot z družinskim članom, saj boste z večjimi pasmami živeli okvirno 10 let, z mlajšimi pa še dlje. Naj ljudje pred nakupom psa dobro premislijo in naj ne izbirajo, kaj jim je všeč na videz, ampak kaj ustreza njihovemu življenjskemu slogu.
Kakšna usoda čaka pse, ki ugriznejo osebo?
Takšni psi so zavedeni v register nevarnih psov, se pa pristojna veterinarska inšpekcija potem odloči, kako ukrepati. V KZS se zavzemamo, da bi poleg tega, da gre za nevarnega psa, v registru bilo zavedeno, ali je pes rodovniški ali ne.
