Trboveljski potapljači proslavili abrahama
Za trboveljske ljubitelje podvodnega sveta je bila sobota prav poseben dan, ki bo mnogim ostal v spominu za vedno. Kot pravijo veterani trboveljskega potapljaškega društva, ki so bili zraven že davnega 1974., na samem začetku, si takrat od peščice mladeničev ni nihče mislil, da bo njihova ideja zaživela, kaj šele se obdržala kar pet desetletij.
Niso si niti drznili pomisliti, da bodo postali društvo. Društvo za podvodne dejavnosti Trbovlje se je namreč razvilo kot del tedanje civilne zaščite.
V okviru te je nastala enota za reševanje iz vode, sestavljali pa so jo trboveljski vojaki na služenju pri mornarici v takratni Jugoslaviji. Želeli so biti potapljači, za to pa so potrebovali posebno znanje. Povezali so se z društvom za raziskavo morja iz Ljubljane in prve potapljaške izpite opravljali pri njih. Ustanovitev društva so izpeljali v takratni Strojni tovarni Trbovlje. O ustanovnem zboru, udeležencih, prvem izvoljenem vodstvu in drugih stvareh še hranijo nekaj dokumentacije.
Čeprav je bilo društvo zasavsko oziroma trboveljsko, v grb in znak pač ni spadalo rudarstvo. Zato so se odločili za podobo morskega konjička, in to črne barve, kakršen je premog. Narisal ga je znani trboveljski amaterski slikar Emil Škrbec, ki je prevzel tudi vlogo enega od gospodarjev v prvem društvenem vodstvu, ob abrahamu pa so tudi njemu podelili častno plaketo.
Dosegli so tudi najglobljo točko slovenskega morja.
Podirali rekorde
Leto pozneje je bilo društvo sprejeto v Potapljaško zvezo Slovenije, šteli so že več kot 20 članov. Uredili so društvene prostore in začeli zbirati potrebno opremo. Leto pozneje jim je Strojna tovarna podarila kombi, denar za nakup opreme za potapljanje pa so si prislužili z dodatnim delom pri različnih podjetjih. Niso se samo potapljali, ampak so začeli uvajati tudi šolanje. Prva gradiva za tečaje so pripravili starejši potapljači, ki so si pomagali z redko literaturo. Ker še niso imeli svojih inštruktorjev, so jim pomagali potapljači iz RPD Piran.
Poleg ljubiteljskega potapljanja in rekreativnih dejavnosti so že prva leta organizirali športna srečanja in tekmovanja, udeleževali pa so se jih tudi drugje. Moči so merili na jugoslovanskih, republiških in medklubskih prvenstvih v plavanju s plavutmi in hitrostnem potapljanju, podvodnem ribolovu, podvodni fotografiji. Med drugim so postavili jugoslovanski rekord v plavanju na 1500 metrov in republiška na 800 in 400 metrov v prostem potapljanju.
Tudi medalj, plaket in priznanj ni bilo malo. Konec sedemdesetih let je prav trboveljski klub organiziral prvi potapljaški tabor na Kornatih, ti tabori so postali stalnica. Na začetku osemdesetih let pa se je na srečanju slovenskih potapljačev v Piranu dvanajst članov društva potopilo na najglobljo točko slovenskega morja, 38 metrov globoko. Društvo je imelo prve prostore v stavbi nogometnega kluba Svoboda Trbovlje, nato so se selili na Trg revolucije, zatem na Dom in vrt, leta 1996 pa so si prostor uredili v gasilskem domu v zgornjih Trbovljah.
Veže jih prijateljstvo
Poleg športnega in rekreativnega udejstvovanja kot glavnih dolgoletnih dejavnosti je zadnja leta izjemnega pomena tudi podvodno reševanje. Pred sedmimi leti so dobili samostojno reševalno postajo podvodne reševalne službe Slovenije. Tudi načelnik podvodne službe Slovenije Simon Las izhaja prav iz Dpd Trbovlje.
Društvo redno organizira tudi čistilne akcije Save in drugih okoliških ter zasavskih voda, velik poudarek namenjajo tudi izobraževanjem, v zadnjih letih tudi za otroke. Zanimivost, ki jo mnogi vidijo kot nenavadnost, je dejstvo, da trboveljsko društvo nikoli ni doživelo hujše nesreče, prav tako pa je že desetletje drugo najštevilnejše v Sloveniji. Člani so iz vsega Zasavja, zadnja leta pa tudi iz drugih mest. Čeprav v bližini ni ne jezera ne morja, je društvo znano po izjemni aktivnosti na vseh področjih, predvsem pa po kakovostnih tečajih, organiziranem potapljanju in prijateljstvu med člani. In to je recept, zaradi katerega se ne gre bati za prihodnost društva.
1974. tako velike zgodbe ni bilo na obzorju.
