Tretja generacija s stekleničko, ki obudi spomine

Ob omembi gorenjskega kraja Brezje vsakdo takoj pomisli na milostno podobo Marije Pomagaj, ki je vse od nastanka povezana z usodo slovenskega naroda.

Tik ob svetišču je nekega dne pred več kot šestimi desetletji Vili Klanšek s Štajerske našel življenjsko družico. Kmalu se jima je pridružil še nekdo, prav tako Vili. Danes je že tretji: Vilijevega Vilija Vili. Ne le svetišče, Brezje imajo še eno zanimivo znamenitost. Polnilnico pijače, ki jo je zagnal 12. julija 1957 Vili Klanšek starejši. Najstarejši.
 

Prodaja od vrat do vrat

»Pokojni ded je bil gostinec s Senovega, nato je na Brezjah spoznal mamo Zorko in ji čez leto obljubil večno zvestobo, čeprav mu je ob prvem snidenju dejala, da se z njim že ne bo poročila. Želel je odpreti gostilno na Brezjah, a mu oblast tega ni dopustila. Isti trenutek je dejal, da vsak gostinec potrebuje sodavico, in v kleti izdelal majhen obrat za pripravo in pakiranje sodavice. Stroj je nabavil v Celju, tako da je bila že osnova domača, slovenska. Tisti čas je obstajal ceh sodavičarjev, ki so imeli izdelan kodeks in sistem dobave sodavice,« razloži Vili Klanšek najmlajši.

Potem besedo povzame njegov oče, Vili Klanšek srednji: »Že od prvega dne so se pri nas izdelovale ne samo sodavica, temveč tudi pijače z okusi. Po devetih letih je država začela pritiskati na zasebne sodavičarje. V nekaj mesecih mu je vpliv iz partijskih vrst odrezal 90 odstotkov trga. Leta 1967 se je namenil preseliti v Nemčijo. Šel sem z njim, tam sva ostala nekaj časa. Oče je videl, kako pivovarna Riegele iz Augsburga, čeprav z večstoletno tradicijo, prodaja pivo od vrat do vrat. Do vsakega kupca so ga pripeljali. Ko sva se vozila nazaj v Slovenijo, mi je rekel: 'Poba, zdaj boš delal, kot se dela v Nemčiji.' Konec junija sva s šoferjem Marjanom Vilfanom začela prodajati naše brezalkoholne sodavice od vrat do vrat.«
 

Rekordnih 725 zabojev

Prve štiri zaboje sta prodala v Naklem. To je bilo za prvi dan tudi vse. Konec avgusta istega leta sta prodala že po 135 zabojev na dan. »Rekord podjetja je v lasti šoferja Roberta Praprotnika, ki je prodal 725 zabojev v enem dnevu, moj je 525. Na tovornjak je šlo 135 zabojev in naj poudarim: ni šlo za prodajo v gostilne, ampak od vrat do vrat.«


Do leta 2000 so razvažali pijačo, imeli so ducat kamiončkov in 13 zaposlenih voznikov, ki so relacije z Brezij do Ljubljane prevozili po trikrat v delovniku. Podjetje v družinski lasti je 33 let izdelovalo pet osnovnih okusov. Železni repertoar so sestavljale rumena oranžada, živo rdeča pokalica, rjava kola, prozorni tonik in grenko začinjen bitter lemon.

»Oranžada je bila narejena iz naravne pomarančne baze, ne umetne, nabavljali smo jo iz Izraela. Po četrt stoletja smo predstavili še pijače iz fruktoznih sirupov. Bili smo prvi na trgu s sveže iztisnjenim jabolčnim motnim sokom, potem smo začeli ponujati še sok iz rdeče pomaranče,« razlaga Vili srednji, nakar ga, ker je zrastel v polnilnici in je podjetje pravzaprav njegovo življenje, pobaramo, katera je njegova ustekleničena zvezda podjetja. »Jabolčni sok z dodatkom tepke, druga pa rdeča pomaranča.«
 

Vodo so iskali zaman

Podjetje je Vili srednji prevzel leta 1987, ko so Viliju starejšemu naprtili davčno utajo. »Čisto preprosto: s svojimi produkti, ceno in ponudbo ter odnosom do strank smo začeli hoditi v zelje velikim proizvajalcem, pravzaprav smo jim bili enakovredni. Oče je moral leto in pol preživeti stran od nas, po vrnitvi pa ni želel več prevzeti vajeti podjetja,« pove Vili srednji. Po osamosvojitvi so jim prenehali metati polena pod noge, a poslovni potres je pustil velike posledice. Kot da bi se od babice Zorke nalezli neupogljive gorenjske trme, Klanškovi niso popustili. Nadaljevali so proizvodnjo pijač in znova iskali svoj prostor na trgu.


»Uživali smo in ob tem poslovno rasli. Zgradili smo nov objekt, kjer so v štirih etažah proizvodnja, suha skladišča, hladilnica in poslovni prostori. Začeli smo nove produkte, nekoč smo bili prvi v tem, nato smo postali sledilci smernicam in morda celo zaspali na lovorikah,« pove srednji Vili in razkrije svojo nemara največjo napako.

Zalomilo se jim je z vrtino za vodo, petdeset korakov od hiše. Kljub vrtanju do globine 1253 m nanjo niso naleteli, po vseh preračunih pa bi morala biti že na polovici te globine.
A vsaka stvar je za nekaj dobra, tako da je začel razmišljati o drugačnih poslovnih potezah in se povezal s sestro Lucijo Lučko, ki je vodila posle v Ljubljani s šankomati za sirupe Nektar Natura. Združitev je pomenila novo dimenzijo. Na Brezjah so izdelovali sirupe, podjetje je dajalo delo več kot petdesetim zaposlenim.
 

Krizo so prebrodili

»Sestra se je leta 2003 odločila prodati svoje podjetje, za katero smo imeli proizvodnjo. V šestih dneh smo bili ob skoraj polovico proizvodnje. Z novim lastnikom Tomažem Lahom nismo našli skupnega jezika, čeprav mu zaradi njegovega osebnega odnosa do mene lahko izrazim globoko spoštovanje,« pravi Vili srednji, in leto 2004 je bilo najbolj krizno, odpustiti so morali polovico zaposlenih. Sledila je gospodarska kriza in podjetje je bilo pred desetletjem zrelo za stečaj. V roke ga je dobil najmlajši Vili. »Danes polnimo okoli dvesto različnih okusov, hkrati še za druge. Izvažamo vse do Tajvana, Vietnama in Južne Koreje pa Libije in v nekaj držav v osrednji Afriki, tudi v Španijo.«


Najmlajšega za konec povprašamo še o tisti prepoznavni steklenički. »Toliko ljudi, predvsem starejših, mi je zaupalo svoje spomine v povezavi s to prepoznavno stekleničko iz časov, ko sta moja ded in oče prodajala zaboje od vrat do vrat. Ljudje je niso pozabili in prav zato sem se odločil, da bo prav ta steklenička iz leta 1967 temelj novega zagona podjetja, ki se je začel pred dvema letoma. Vsak ekonomist bi firmo že zdavnaj potopil. Mi je nismo. Vztrajamo in poleg pijače ponujamo še utrinke časov, ki so ga generacije preživljale ob okusih, ki so trdno zasidrani v našem spominu.«